Tia Senekovič, 30. 10. 2020

Pismo mojima plesalcema Catarini de Meneses in Sytzeju Janu Luskeju

Sredi oktobra so slovenska gledališča zaradi poslabšanja epidemiološke situacije zaprla svoja vrata. V želji, da bi bila prekinitev čim krajša, gledalci v rubriki Pismo mojemu igralcu sporočajo, kako zelo si vsi želimo, da bi bila prekinitev kratkotrajna, in kako nestrpno pričakujemo sleherno gledališko druženje v živo. – Gledalka Tia Senekovič piše plesalcema Catarini de Meneses in Sytzeju Janu Luskeju.

Catarina de Meneses, Sytze Jan Luske / Foto: Arhiv SNG Maribor

Dolgo sem premišljevala, komu nameniti to pismo. Zdelo se mi je, da bom krivico naredila posamezniku, ki ga ne bom izbrala. Na mariborske dvorane me veže toliko lepih spominov in težko je iz tega mozaika izbrati le en delček ter ga deliti z drugimi.

Moja prva gledališka ljubezen je, zahvaljujoč moji sestri, ki ga je trenirala osem let, bil balet. Vedno ko se spominjam prvih vstopov v dvorano Velikega odra, pomislim na prav poseben trenutek iz, kar se danes zdi že davnega, leta 2013. Maja je takrat prvič nastopala v Hrestaču, kar je pomenilo dvoje – vsi v družini smo praktično praznovali pomembno vlogo miške, hkrati pa sva z mamo na dan generalke lahko vstopili v zaodrje predstave. To je bil prav poseben svet, zdelo se je, da mu vlada popoln kaos, a je kljub temu vse potekalo kot po maslu in je vsak natančno vedel, kje mora stati in kaj bo njegova naslednja poteza. Plesalci so švigali mimo nas in se v naslednjem trenutku pojavili na drugi strani dvorane. Popolnoma izgubljena v množici sem bežno pozdravljala tistih nekaj obrazov, ki sem jih prepoznala iz baletne šole, večinoma pa le opazovala, kaj počno vsi tisti, ki so se do takrat zdeli tako nedosegljivi. Pomerjali so kostume, preučevali, kje bodo vstopili v zgodbo, se raztegovali in vadili posamezne plesne korake. Jaz sem bila le zunanja obiskovalka, ni mi bilo treba skrbeti, ali bom svojo nalogo pravilno opravila, a vendar je moje telo prevzel nek čuden občutek. Enostavno se je odvijalo preveč stvari v tako kratkem času, da bi lahko sledila vsaki, čeprav sem to neuspešno poskušala. Medtem ko so vsi dirjali sem ter tja in mi zapirali prosto pot do izhoda, so moje oči izgubljeno iskale nekaj, kar bi me zamotilo.

V kotu, čisto ob tistih stopničkah, ki vodijo do občinstva, sta stala glavna protagonista zgodbe. Takrat nisem vedela, kako jima je ime, mislim, da ju pred tem sploh še nisem videla v nobeni predstavi – moj nabor videnega je obsegal le božične nastope in spomladanske produkcije konservatorija. Bila sta popolnoma mirna v tistem direndaju. Delovalo je, kakor da sta pred mojimi očmi oživela lika iz najlepše pravljice. Kljub ogrnjenima jopicama in tistim smešnim grelcem za stopala sem lahko videla njuna kostuma. Na obrazu sta imela izrisan največji nasmeh, in čeprav sta morala imeti goro skrbi, sta delovala tako spokojno. Ona s tistimi značilnimi iskricami v očeh, on pa, vsaj glavo višji od nje, kot princ, za katerega nisi vedel, da ga čakaš.

Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko sem ju gledala tam v zaodrju, nekaj dni kasneje pa kot Klaro in Hrestača. Ne vem, zakaj, a ta prizor me je takrat pomiril in vame zasadil seme, iz katerega se je razvila tako močna ljubezen do baletne umetnosti. Še danes, ko v rokah držim gledališki list, najprej pogledam, kateri vlogi plešeta onadva, Catarina de Meneses ter Sytze Jan Luske. In vedno znova me navdušita. Zato hvala za vse čudovito odplesane vloge, za trenutek čarovnije, ko vaju lahko spremljam na odru. Ne vem, kdaj bo naslednja takšna priložnost, a bom tam. Nekje v dvajseti vrsti parterja, čakajoča na pravljico.

- Tia Senekovič

Sytze Jan Luske, Koronavirus, Catarina de Meneses

16. oktobra 2020 je morala večina slovenskih gledališč zaradi poslabšanja epidemiološke situacije že drugič v tem letu začasno zapreti svoja vrata.V želji, da bi bila prekinitev čim krajša, smo gledalce povabili, naj napišejo pismo "svojemu igralcu". S pismi sporočamo gledališkim ustvarjalcem, da mislimo nanje in da pogrešamo njihovo predanost, zavezanost in odrsko žarenje in predvsem, da si želimo, da bi se čim prej znova srečali v živo.

Povezani dogodki

Mojca Petaros, 29. 10. 2020
Pismo mojemu igralcu Klemnu Slakonji
Lana Krmelj, 29. 10. 2020
Pismo moji igralki Poloni Juh
Jerca Polc, 27. 10. 2020
Pismo mojemu igralcu Vitu Weisu
Maja Kovač, 28. 10. 2020
Pismo moji igralki Evi Jesenovec
Andrejka Markočič Šušmelj, 28. 10. 2020
Pismo mojima plesalcema Nastji in Michalu (MN Dance Company)
Janja Majcen, 31. 10. 2020
Pismo vsem slovenskim gledališčnikom
Anja Grmovšek, 31. 10. 2020
Pismo igralcem in igralkam
Catarina Meneses,Sytze Jan Luske, 8. 12. 2020
Zapisi iz brloga: Catarina Meneses in Sytze Jan Luske
Tia Senekovič, 11. 10. 2019
Tia Senekovič bere sodobno slovensko dramo
Catarina

This made me tear up. Thank you so much for sharing it Tia. 30. 10. 2020