Acácio Nobre
Minimalna verjetnost obstaja, da bi kdo slišal za ime Acácia Nobreja (1879–1974), portugalskega politika, znanstvenika, umetnika in inovatorja. Ljubitelja in podpornika umetnosti, popotnika in sledilca avantgardnih idej in gibanj po Evropi. Zaman ga boste iskali po knjigah, enciklopedijah in tudi gospod Google vam ne bo v pomoč. Ostaja neznanka. Ostaja enigmatična figura, ki je bodisi zaradi svojih vizionarskih idej in nasprotovanju političnemu redu odfrčala iz zgodovine ali pa je preprosto fiktivni lik, ki ga je posebej za predstavo ustvarila portugalska ustvarjalka Patricia Portela.

Patricia Portela v dialogu z Acáciom Nobrejem oziroma Acácio Nobre v dialogu s Patricio Portelo
Multimedijska umetnica Patricia Portela je znanje zajemala iz širokega spektra umetniških disciplin; scenografije, kostumografije, zvočnega oblikovanja, scenaristike in dokumentaristike. Ustvarila je štiri leposlovna knjižna dela in se podpisala pod številne uprizoritve. Za delo na področju scenskih umetnosti je prejela več nagrad (med drugim nagrado Acarte/Madalena Azeredo Perdigão za multimedijsko predstavo Flatland).

Za vse tiste, ki se še spominjajo predstave Flatland (v Ljubljani predstavljena na festivalu Mladi levi, 2006), z izvrstno izpisano predlogo in celostno uprizoritvijo, postane dvom o realnem obstoju Acácia Nobreja še toliko bolj upravičen. Kako bi nekdo s tako burno domišljijo črpal iz realnega življenja? Kako je mogoče, da bi ravno njena družina hranila materialne dokaze o obstoju skrivnostnega znanstvenika, medtem ko svetovni splet o njem ne bi vedel ničesar? Kako le bi ji verjeli, če gledališče že po definiciji laže? Pa vendar, vsa ta vprašanja za uprizoritev sploh niso bistvena. Fiktiven ali realen, dejstvo je, da Nobre vstopi v dialog s Portelo.

Dialog skozi glasbo
Na velikem odru druga nasproti drugi stojita mizi s stoloma. Mizi s privzdignjenima deskama spominjata na dva piana, ki ju elegantna oblazinjena stola dopolnjujeta in hkrati potrjujeta sklepanje, da smo prispeli na koncert klasične glasbe. Izvajalca vstopita na oder vzravnano, odeta v elegantni obleki.

Posedeta se za imitirana klavirja. Po zgledu avantgard pa je piano le prispodoba, nadomeščena z računalniško tipkovnico in arhivskim primerkom pisalnega stroja. On za pisalnim strojem. Ona za računalniško tipkovnico. On v beli obleki s frakom. Ona v temni svileni obleki, segajoči do kolen. On iz preteklosti. Ona iz sedanjosti. On kot ON, ona kot ona sama.

André E. Teodósio po zgledu glasbenih improvizacij strumno vihti prste po tipkalnem stroju, sledeč ritmu in zvoku, ki ga stroj proizvaja. Figura genija (Nobreja), popolnoma potopljenega v lastne misli, prehajajoč iz ene teme na drugo, od enega pisma k drugemu. Zapisuje strumno in hitro, zdaj kimajoč, zdaj zmigujoč z glavo. Pred njim sveženj na pol zmečkanih papirjev naglo narašča.

Portela, sedeč nasproti z novodobno računalniško tipkovnico, prepisuje »notiran« zapis.

Dialog med njima poteka posredno.

Na platnu. Na levi njegovi zapisi, na desni njeni. On ustvarja, ona komentira. Njegovi zapisi označujejo original, njeni nastopajo v funkciji »prevoda« – uokvirjajo njegovo početje. On vsebine niza eno za drugo. Ona vztraja pri eni sami – njem. On sledi ritmu pisalnega stroja, ona besedam.

Za omenjenim platnom stoji še eno. Platno kot vezni člen med obema, med njim in njo. V funkciji osmišljanja njenega in njegovega početja z nizanjem arhivskega gradiva, segajočega od pisem, skic, maket, komentarjev ipd. Postavljenemu v ozadju sledimo le po drobcih, saj ga nenehno preplavlja beseda živih ustvarjalcev na odru.

V vzpostavljenem dialogu (trialogu), dopolnjenem s projekcijo pomembnih znanstvenih, umetniških in političnih dogodkov iz časa življenja Acácia Nobreja, gledalec tone v pisanem kolažu, sestavljenem iz mnoštva glasov in podob.

Od avantgarde do sodobne zvočne umetnosti
Omenjeni vizualni podobi se pridruži še zvočna, za koncert ključna. Podpisuje jo Christoph de Boeck. Z ozvočenjem orodij, ki se jih performerja poslužita, poskrbi za kompleksno sodobno zvočno kompozicijo. Nežen zvok tipkovnice preplete z mnogo bolj prepoznavnim in ostrim zvokom pisalnega stroja. Sedanjost, ki se napaja v preteklosti. Avantgarda, ki se prebuja v sodobnih zvočnih delih (sound art).

Koncert nekoga nekomu. Hommage pozabljenemu vsestranskemu geniju kot tudi hommage neki dobi, iz katere se še danes napaja sodobna umetnost.