Pred dvema letoma je tedanji Izvršni odbor Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije (DGKTS) na Ministrstvo za kulturo RS naslovil pobudo za ustanovitev Gledališkega inštituta. Dopolnjena različica omenjenega predloga je bila na ministrstvo znova poslana med pripravo novega Nacionalnega programa za kulturo (NPK 2014–2017). Pobuda je nastala na prepričanju, »da je ustanovitev tovrstne inštitucije nacionalnega pomena bistvena za vsestranski razvoj slovenske gledališke krajine«.
Kot ena izmed prednostnih nalog ter »točka povezovanja vseh akterjev na področju uprizoritvenih umetnosti« je bila prepoznana tudi s strani Ministrstva za kulturo RS. V osnutku lahko tako preberemo, da je slovensko gledališče »kljub svoji vlogi znotraj slovenske kulturne zgodovine premalo prisotno v slovenski in širši zavesti evropskega gledališkega prostora, saj posamezne predstavitve, uspehi in dejavnosti slovenskega gledališča ne dobijo ustrezne refleksije in kontekstualizacije. Obenem stroka na področju uprizoritvenih umetnosti deluje precej nepovezano, zato so učinki nesistematični in razpršeni. Slovenski gledališki muzej bo s preoblikovanjem v Slovenski gledališki inštitut (SGI) dobil naslednje naloge: nadaljevanje dela Slovenskega gledališkega muzeja, raziskovanje slovenske izvirne dramatike in uprizoritvenih praks – skrb za promocijo slovenske dramatike in gledališča v tujini, skrb za gledališko dediščino in njeno predstavitev doma in v tujini, digitalizacija gledališke dediščine in sodobnega gledališkega dogajanja ter razvoj, posodobitev in upravljanje gledališkega portala SiGledal kot osrednjega nacionalnega gledališkega portala. Eden od temeljev za izvajanje tega že obstaja v poslanstvi in dejavnosti Slovenskega gledališkega muzeja, ki se bo preobrazil v sodoben gledališki inštitut.« Predvidena realizacija njegove ustanovitve naj bi bila že prihodnje leto.
Zaradi shematske opredelitve SGI, podane v osnutku NPK, in umanjkanja strateškega načrta, so mnogi deležniki izrazili dvom v smiselnost odločitve o njegovi ustanovitvi v času, ko se ostale gledališke institucije spopadajo z rapidnim krčenja sredstev. Z okroglo mizo in povabilom strokovnjakov, ki so omenjeno pobudo podali, in tistih, ki so jo podprli, je DGKTS poskušal razjasniti nekatere napačne ali morebitne preuranjene sklepe, nastale (predvsem) na podlagi okrnjenega poznavanja problematike.
Okrogla miza, ki jo je moderiral mag. Primož Jesenko, je bila zasnovana na dveh ravneh. Na eni strani je bil njen namen usmerjev v natančnejšo predstavitev pobude za ustanovitev, podane s strani DGKTS, na drugi strani pa je bil pogovor zasnovan v želji prevpraševanja možnost izboljšave delovanja GM z njegovo transformacijo (tudi) v času krize, v kateri se rojeva.
Direktor Slovenskega gledališkega muzeja Ivo Svetina je podal kratko refleksijo zgodovine Slovenskega gledališkega muzeja v želji, da bi izpostavil razlike do obstoječih muzejskih inštitucij. S svojimi nalogami in usmeritvami je namreč GI v nekaterih pogledih že sedaj blizu obstoječim gledališkim inštitutom iz evropskega prostora. V tem pogledu pa predstavlja unikum. Poudaril je, da se zaveda, da je bila predložena zasnova preoblikovanja ambiciozna in opozoril, da je treba razmisliti, kakšna naj bi bila njegova dejanska vloga, pri čemer je posebno skrb treba nameniti vprašanju, kako bo inštitut funkcioniral skupaj z muzejem in na kako bo zagotavljal potrebno in ustrezno krepitev kadrovske zasedbe.
Gledališki inštitut naj bi predstavljal »nadinteresno institucijo, ki bi presegala parcialne interese posameznih skupih ali organizacij,« je prepričan dr. Blaž Lukan. Težil naj bi k objektivnosti in višjim nacionalnim interesom. Podana vizija SGI, strnjena v nalogah in ciljih v pobudi, ki jo je DGKTS posredoval na Ministrstvo za kulturo RS, predstavlja lapidarno razdelano ogrodje bodoče institucije. Njegovo delovanje je podano v dveh smereh. Na eni strani gre za poudarek inštituta kot avtonomne, strokovno-raziskovalne inštitucije, ki sama določa vsebine, ritem dela, način prezentacije ipd. Na drugi strani je GI ugledna javna in servisna inštitucija, ki skrbi za promocijo, informiranje, koordinacijo, organizacijo in morebitno produkcijo. V tem pogledu so na DGKTS zasnovali orgodje inštituta s šestimi oddelki: Oddelek za slovensko dramatiko in študije uprizoritvenih besedil, Oddelek za uprizoritvene študije/študije scenskih umetnosti, Oddelek za promocijo slovenskih scenskih umetnosti in raziskave kulturno-političnih sistemov, Mreža digitalnih baz podatkov s področja umetnosti in kulture, Projektni oddelek in Gledališki muzej. Njegovo poslanstvo so zgradili na konkretnih, čeprav trenutno utopičnih ciljih, kot so izdajanje strokovne revije, izvajanje celovite založniške dejavnosti vključno z elektronskimi knjigami, celostnim predstavljanjem in aktivno promocijo slovenskega gledališča doma in v tujini, organiziranju baze dramskih prevodov iz tujih jezikov, organiziranju prevodov slovenske dramatike v tuje jezike, katalogizacijo slovenskih nagrajencev s področja scenskih umetnosti idr.
Kot je razvidno, so bili omenjeni cilji in naloge osnovani na podlagi sodobnih potreb, prepoznanih in razvitih v sorodnih inštitutih v tujini, s katerimi stroka že sodeluje. Podani so kot dolgoročna vizija, ki bi zapolnila vrzeli razpršene, parcialne in ozko usmerjene interesne dejavnosti obstoječih institucij.
Mag. Mojca Jan Zoran, predstavnica Ministrstva za kulturo, je na kratko osvetlila poglede predhodnih govorcev in poudarila, da ustanovitev GI ni novost, saj je bila vključena tudi v (nerealiziranem) osnutku NPK 2012–2016. S prenosom v NPK 2014–2017, postaja njegova uresničitev realna in tudi zavezujoča na državni ravni. Tako kot Ivo Svetina je tudi sama poudarila, da Slovenski gledališki muzej ni klasičen muzej, saj že dolgo opravlja dobršen del nalog, ki jih sicer opravljajo Gledališki inštituti. V kratkoročni perspektivi gre le za odpiranje formalnega okvira, v katerem bo mogoče v prihodnosti razvijati željene vsebine, ki pa v bližnji prihodnosti zaradi omejenih sredstev še ne previdevajo razširitve dejavnosti. GI vidi predvsem kot poskus evidentiranja že obstoječega dogajanja skozi vzpostavljanje partnerskih povezav. Kot je pojasnila v nadaljevanju, je tudi pomislek Kolegija direktorjev slovenskih gledališč o kadrovski krepitvi in višini dodatnih sredstev v višini 590.000,00 EUR, neosnovan. Osnutek NPK namreč ne izpostavlja kadrovskih okrepitev, podana sredstva pa so seštevek obstoječih sredstev s prerazporeditvijo in načrtovanih sredstev, ki bi naj jih GI pridobil iz (evropskih) razpisov.
Udeleženci so poudarili pavšalnost utemeljitve preoblikovanja Slovenskega gledališkega muzeja v Gledališki inštitut, pri čemer so izrazili strah pred ukinitvijo že obstoječih programov, ki jih opravljajo različne institucije, kot tudi možnost monopolizacije določenih estetik in ideologij, ki bi nastopila zaradi okrnjene kadrovske zasedbe. Izpostavili so potrebo po razvoju mehanizmov, s katerimi bi preprečili morebitno enostransko in prednostno obravnavanje določenih disciplin in žanrov, osnovano na podlagi subjektivnih preferenc zaposlenih. Če so nekatere dvome govorci uspeli odpraviti, pa ključno vprašanje o primernosti SGM (brez kadrovske okrepitve) za opravljanje te naloge ostaja odprto. Je bila odločitev resnično preuranjena in vse preveč pavšalna? Prav tako pa niso odgovorili na vprašanje o odprtosti in pripravljenosti za dialog med obema poloma.
Okrogla miza Gledališki inštitut – pobuda v pravem času? je prvi korak in vstop v nadaljno razpravo med stroko ter skupni premislek o prihodnjih korakih razvoja GI v obstoječih in realnih okvirih. Ostaja pa želja po izgradnji mostu med akterji brez grenkega priokusa.
*Zapis je nastal na podlagi zvočnega zapisa.
Povezava: Osnutek NPK 2014-2017