IZBRANCI

Norveška (neodvisna) gledališka skupina De Utvalgte (v slovenskem prevodu Izbranci) se v iskanju drugačnega gledališkega izraza zateče k novim tehnologijam. Navdihe išče predvsem v cinematični produkciji podob, ki jih spretno integrira v svoje uprizoritve. Preigravanje možnosti in eksperimenti v polju digitalnih tehnologij rezultirajo v impresivnih scenografijah, nadgrajenih s poetičnimi besedili, glasbo in igro. Uprizoritve zaznamuje fluidnost prehodov med fiktivnim in realnim, preteklim in sedanjim, vidnim in nevidnim, družbenim in osebnim, skozi katere soočajo in razčlenjujejo smisel/-le »sveta» kot skupnega horizonta bivanja.

IZBRANO

Slovenskemu občinstvu se je skupina predstavila že dvakrat. Prvič s predstavo Jimmy Young leta 2007 – uprizoritvijo pogovorne oddaje s fiktivnim junakom resničnostnega šova, in ponovno leta 2010 s predstavo Skuggar (v slovenskem prevodu Senca). Metaforični naslov Skuggar omogoči ustvarjalcem, da razprejo osebne zgodbe, izhajajoče iz otroških prijateljskih vezi, ujete v prostorih spomina, ki kot nema senca puščajo sledi v posameznikovem življenju.

IZBIRA (teme)

Enigmatičnost življenja je kot gonilna tema številnih predstav skupine De Utvalgte tudi tokrat postavljena v središče. Za razliko od Skuggar, ki tematizira odnos med preteklim in sedanjim na ravni »realno-izkustvenega«, uprizoritev The Art of Being Tamed z vključitvijo predindividualnega ne razširi le tematiziranega odnosa, temveč predvsem samo razumevanje človekovega bivanja. Temne madeže v življenju posameznika (strah, tesnoba, potlačitve ...) poišče v razmejitvi človeka od živali in ga opredeli s konceptom udomačitve.

Kljub temu da je proces »udomačitve« človeške živali temeljni vzrok vsega »nelagodja v kulturi«, je hkrati tudi predpogoj za dosego višjega cilja. Zagrabiti koncept udomačitve v vsej njegovi širini tako zahteva preseganje črno-bele perspektive in hkrati nalaga ustvarjalcu, da mnoštvo ambivalenc, ki konceptu pritičejo, vzporeja in razpira v vsej njegovi širini. Združuje in sooča mnoštvo patologij sodobnega posameznika s potencialnostmi človeka po samopreseganju. Kako torej govoriti o »človeškem« in s tem o »kulturi«? Kot plod lastne odločitve nam kultura/človeško nalaga, da jo/ga ne le sprejmemo, temveč tudi prepoznamo kot afirmativno/-ega.

IZBIRA (forme)

Gledališka režiserka Kari Holtan ob pomoči dramaturginje Anne Holtan ter scenografa in videasta Boye Böckmana z namenom razpiranja bogate bere ambivalentnih pogledov uprizori približevanje konca življenja posameznika. Ostarela gospa, pripeta na posteljo na tej, zadnji postaji, revizijsko pogleduje nazaj.

Ko ne moremo ničesar več izgubiti, tiho odlagamo kultivirane maske, za katerimi smo se bolj ali manj uspešno skrivali. Kaj nam je prineslo življenje? Koliko grenkobe, vpisane v prepovedih, transformirajoče se v mnoštvu človeških patologij, smo izkusili? Strahovi. Krivda. Potlačitve. Nikdar zaceljene rane so prepojile naša življenja in pogled nazaj razpira grozljive posledice uzd, ki smo si jih nadeli. Je smisel življenja res brzdanje vsega animaličnega v človeku?

Kaj sploh pomeni živeti in kaj je življenje? Kako sprejeti animalično in instinktivno, ki poganja življenje, in ga prav zato integrirati na afirmativen način?

Kompleksnost življenja, nenehno nihajočega med lepim in okrutnim, je ekipa ustvarila s pomočjo 3D tehnologije. Prizori, kot utrinki iz spominske zakladnice, se nenehno transformirajo, animirane podobe se razpirajo v širokem spektru možnega; od minimalističnih, skorajda neopaznih posegov in dopolnitev v prostoru pa vse tja do kreacije baročno-sanjskih, mitičnih svetov. Bogat in raznolik vizualni izraz ponuja širok diapazon asociacij in s tem tudi možnosti interpretacije, vpete med blodnje, sanje in osebne spomine. Vprašanja. Vprašanja. In ponovno vprašanja. Vsak odgovor se namesto v piko izteče v vprašalnico, saj se zdi življenje in odnos do njega preveč kompleksen, da bi ga sodili. Prav tako pa se tudi želja po opredelitvi do koncepta udomačitve človeka zdi nemogoča naloga.