Enrico Casagrande in Daniela Francesconi Nicolò ustvarjalno sodelujeta vse od leta 1991. Že s svojo prvo produkcijo z naslovom Stati d'assedio sta požela velik uspeh, saj je bila predstava na festivalu Santarcangelo okronana s prvo nagrado v kategoriji mladih italijanskih avtorjev. 

Njune predstave poganja sla po raziskovanju možnosti širitve različnih plasti gledališkega medija (jezika, formata, žanrov ipd.) kot tudi potreba po iskanju načinov za lucidno artikuliranje relevantnih družbenih vprašanj. Izhodišče njunega dela so aktualne teme, ki nas določajo in oblikujejo, a jih zaradi nelagodja poskušamo spregledati, pozabiti ali preprosto ob njih samo zamahniti z roko. Skozi niz dekonstruirajočih se podob, v nizu kontradikcij med besedo in gesto, prisotnostjo in odsotnostjo, pregibanjem in zgibanjem ter s preigravanjem simbolnih form Enrico Casagrande in Daniela Francesconi Nicolò v predstavah razpirata polje dialektike dozdevka in realnega. Potopljenost v virtualne svetove nam krha občutek za »realno« in povečuje potrebo po »povratku v realno«, ki ga zaradi travmatičnega značaja nismo sposobni integrirati v našo realnost. Poskušamo mu ubežati ali ga po čim hitrejši poti pomesti pod predpražnik.
Ustvarjalca »realno« poskušata zagrabiti tako, da nenehno drsita po njegovem površju. Poslužujeta se montažne dramaturgije, vključujeta dokumentarne materiale, premeščata jezikovne ravni (igrano prepletata z biografskim, dokumentarističnim, komentarji ipd.). S premeščanjem pogledov in perspektiv razkrivata izmuzljivost tega, kar prepoznavamo kot »realnost«. Nikdar célo, nikdar do konca zaobjeto, saj je »realno«, ki ga doživljamo, kolaž družbenega, javnega, preteklega, sedanjega (družbeno-zgodovinskega imaginarija) in biografskega. Zavedajoč se nemožnosti zaobjetja, nam Motus v svojih uprizoritvah ne ponujata rešitev, temveč z razgrinjanjem in nizanjem napeljujeta na ukrepanje.

TRILOGIJA Z EPILOGOM
Motus se je slovenski javnosti že predstavil, in sicer s TOO LATE! (antigone) contest #2, drugo uprizoritvijo v triologiji Let The Sunshine In, Too Late! in Iovadovio, ki sveže in navdihujoče ponavlja tudi že ničkolikokrat prežvečeno Sofoklejevo Antigono. Večne, vselej aktualne topike avtoritete, moči in individuuma, postavi v središče in jih vpenja v večplasten trialog. Prisotnost Sofoklejeve Antigone zaznavamo po drobcih, fluidno drsečo med drugimi diskurzi, pogledujoč nazaj na preteklo in naprej na aktualno politično in biografsko (za podrobnejšo analizo in posnetek glej: http://www.veza.sigledal.org/prispevki/antigona-na-sodobnem-agonu).

Režijski in dramaturški pristop z izjemno igro in prezenco dopolni androgina Silvia Calderoni, osrednja protagonstka triologije o Antigoni. S sposobnostjo transformacije v skrajne točke možnega (od nedolžne šolarke do pobesnelega psa) je navdušila tudi člane žirije prestižne nagrade UBU. Leta 2009 ji podelijo nagrado za najboljšo mlado igralko (mlajšo od trideset let).

ALEXIS. UNA TRAGEDIA GRECA
Silvia Calderoni, osrednja protagonistka trilogije o Antigoni, je postavljena tudi v središče uprizoritve Alexis. Una tragedia greca, ki si jo bomo lahko ogledali na letošnjem festivalu Mladi levi.

Kot je razvidno iz samega naslova, sodobno grško tragedijo pooseblja Alexis oziroma petnajstletni Alexandros Andreas Grigoropoulos, ki ga je tako kot mnoge druge 6. decembra 2010 ustrelil 37-letni policist Epaminondas Korkoneas v predelu Exarchia v središču Aten, na območju, ki slovi po uporih. Dogodek, krvav in nasilen kot je bil, je bil videti epičen. Za razliko od drugih vstaj v evropskih metropolah pa je ta pokazal na izjemno solidarnost med državljani. Da dogodek ne bi dokončno poniknil iz našega spomina, ga Enrico in Daniela oživljata v nizu dokumentarnega gradiva, živega družbenega tkiva, ki se namesto k javnim občilom raje zateče k alternativnim oblikam komunikacije – grafitom, podobam, ljudem ipd. Ne nazadnje pa tudi odziv na prošnjo prijateljev Alexisa, zapis najdenega pisma:

Kje so starši? Kje so umetniki? Zakaj ne stopijo na plano?
Nismo teroristi, ne gangsterji, brez obrazov ...
Smo le otroci.
Ti znani-neznani ljudje.
Pomagajte nam.
P. S.: Ne mečite več solzilcev. Saj že jočemo.

Motus njihovega klica na pomoč ne spregleda. Odzove se na svoj lasten način. V prepoznavni estetiki in poetiki uspe ponovno postaviti pretresljivo predstavo, ki je ni moč zaobjeti z enim samim zamahom. Nabito, morda prepolno pomenov, drsečih, nenehno spreminjajočih se diskurzov in načinov uprizarjanja, ki nas prepričujejo, da (morda) še ni vse izgubljeno, da morda tokrat še ni prepozno. Povedano drugače, povsem nietzschejansko: »Misliti preteklost nasproti sedanjosti, upreti se sedanjosti, ne zaradi nekakšne vrnitve, ampak, upajmo, v korist časa, ki bo prišel, oziroma delajoč preteklost aktivno in prisotno zunaj, da bi se končno zgodilo nekaj novega, da bi mišljenje vedno prispevalo do misli. Mišljenje misli lastno zgodovino (preteklost), ampak da bi se osvobodilo tistega, kar misli (sedanjost) in končno lahko 'mislilo drugače' (prihodnost).« (Gilles Deleuze: Foucault).