JOLIKA SUDERMANN
Gledališka režiserka in igralka Jolika Sudermann, delujoča na področju fizičnega gledališča, v središče svojega zanimanja postavlja predvsem človeško vedenje in gibanje.

ALMA SÖDERBERG
Alma Söderberg je koreografinja, performerka in glasbenica. V svojem delu zvok, gibanje in jezik postavlja na isto raven, jih kombinira in strukturira v zvočno-prostorske postavitve, ki ne obstanejo, temveč fluidno prehajajo v uprizoritev. Prav takšen je njen solo Cosas/Stvari, ki smo si ga lahko ogledali lani na festivalu Plesna Vesna.

SKUPNA POT
Jolika in Alma sta se spoznali na Visoki šoli za umetnost v Amsterdamu, kjer je Alma študirala koreografijo, Jolika pa pantomimo. Skupno interesno polje ju je vodilo v sodelovanje, ki je rezultiralo v predstavi Ritem/svoboda govora/ Beat/Freedom of Speech (2008) (odlomek iz predstave: http://www.nagib.si/2009/cms/indexe6db.html?page_id=574). Uprizoritev, postavljena v ladijski kontejner v središču mesta, je na festivalu NagiB (2009) vabila naključne mimoidoče. Kaj nam ostane, ko govoru odvzamemo vsebino oz. ga nje osvobodimo? Ostane zvok in zvok je glasba. Nastane simfonija zvoka, ki ga avtorici skoreografirata in sestavita v zvočno-gibalno simfonijo, s katero očarata tako naključne mimoidoče kot tudi gledališke in glasbene sladokusce.

OD GOVORA DO POGOVORA
Omenjena predstava je doživela izjemno pozitiven odziv, kar dokazuje z listo gostovanj in tudi dvema nagradama: nagrado občinstva z berlinskega festivala 100 Grad in nagrado za koreografijo z amsterdamskega ITS Festivala. Širina teme, ki sta se jo dotaknili v predstavi Ritem/svoboda govora, ju je vodila k nadaljnjemu raziskovanju, katerega rezultat je uprizoritev A Talk. Kljub mnogim stičnim točkam med predstavama pri drugi opazimo predvsem zrelost in uprizoritveno širino.

Minimalistične scenske postavitve z dvema stoloma ne določa več rigidna frontalnost. Skorajda neopazen zasuk stolov drugega nasproti drugemu je ključen za vzpostavitev večsmerne dialoške situacije oziroma njenega fluidnega prehajanja od občinstva do performerk in nazaj. Prehajanja so sproščena in fluidna, a hkrati po izboru izraznih načinov izjemno bogata in variabilna. V nizu možnosti nevsiljivo razpirata spoznanje o znakovnih sistemih, ki se jih poslužujemo v (po)govoru.

Pogovor torej ne pritiče samo jezikovnemu kodu, temveč je postavljen v enakopravni položaj z drugimi znakovnimi sistemi. Širina raziskovalnega polja se v primerjavi z zapisano besedo ne le razširi, temveč tudi strukturno predrugači. Kako torej zagrabiti pogovor? Kako so se tega lotevali teoretiki in kako njihovo delo prevajajo praktiki?

Jolika in Alma z uprizarjanjem možnih načinov razgrneta osrednje lingvistične zagate brez nepotrebnega teoretiziranja. Zagrabita jih in vodita od enega problemskega sklopa k drugemu, dodajata jim nove in nove dimenzije, ki sproti rušijo prehitre in samoumevne zaključke.

TEORIJA KOT POMAGALO
Poglejmo. Roman Jakobson v svoji najslavnejši študiji Lingvistični in drugi spisi zapiše: »Govorimo zato, da bi nas slišali: dodati je treba, da hočemo, da bi nas slišali, zato da bi nas razumeli«. Omenjeni stavek izzveni preveč samoumevno, da bi mu zaupali, zato beremo naprej. Vse dokler se naša slutnja, ki sta nam jo – tudi brez Jakobsona – predstavili avtorici, ne potrdi. Kar izgovarjamo, ni vselej razumljivo. Še več, pogosto je to, kar izgovarjamo oziroma govorimo, brez smisla. Smisel je prepoznan šele z vstopom in prepletom jezika z drugimi znakovnimi sistemi, ki so po Jakobsonu jeziku enakovredni. Zakaj torej jezik še vedno zavzema osrednje mesto in zakaj ga tako radi postavljamo na piedestal? Morda, ker si želimo pokazati, da smo več kot živali; ker je jezikovni kod tisti, ki nas ločuje in nas »dviga na višjo raven«. Jezik kot osrednje komunikacijsko sredstvo, ki nam omogoča sporazumevanje in razumevanje. Zakaj po tem takem tako pogosto spodleti in zakaj se prav, kadar govorimo, le redko resnično razumemo?

UPRIZORITEV KOT POJASNITEV
Iščoč odgovor, avtorici naredita ovinek. Njuno vprašanje ne zajema več vprašanja vsebine in s tem smisla, ampak govor zagrabita na neki drugi ravni. »Govor je zvok in zvok je glasba,« zapišeta. (Spo)razumevanje pa se poraja nekje vmes, v seštevku in kombinaciji zvoka, prepletenega z drugimi znakovnimi kodi.

Kakšen je torej (po)govor, ki ga uprizorita ustvarjalki?

Je igriv, na videz sproščen, občasno prazen in spet drugič zgoščen. Pogovor (A Talk) za razliko od govora (Ritem/Svoboda govora) ni ritmičen in enoten, temveč prehaja različne ravni in preigrava različne možne načine uporabe jezika. Govor v njem se lomi, razkraja in vzpostavlja na novo. Atonalnost rezonira v širokem spektru pomenov in možnosti, ki jih zavzema govor/jezik/zvok.