S pozicioniranjem »zraven« v relaciji do klasičnih gledaliških formatov, je lucidno naslavljal pomen besede, teksta in dramske pisave, se z njo poigraval in jo soočal s tehnologijo odra. Ustvarjal je drugačne, robne gledališke formate, skrbel za izobraževanje dramatikov, njihov razvoj, izdajal in prevajal besedila, jih po svojih zmožnostih distribuiral, uvajal mednarodne izmenjave itd. Preglej je v teh nekaj letih sprožil tudi kar nekaj javnih debat o novih dramskih pisavah, njenih robovih in možnostih. Z instrumentarijem, ki ga je razvijal, pa sprožil tudi nastanek in prenos drugačnih form in izobraževalnih procesov v institucionalnih okvirih.

Tudi v tokratni ediciji je postregel s predstavami uprizoritev preglejevih sodelavcev (Simona Semenič v sodelovanju z Maretom Bulcem in v produkciji KD Inegrali je uprizorila Semenič & Bulc na prodaj; Saška Rakef pa z dramskih besedilom, ki je rezultiral v in-situ zvočnem zemljevidu, večmedijsko predstavo Hodi Mesto (nastala v produkciji Cona)), večerom bralnih uprizoritev, na katerih so predstavili tri dramske novosti izpod prstov Mihe Mareka, Simone Semenič in Simone Hamer, okroglo mizo preglej Preglej in dve delavnici. Programska shema je tako po uhojeni poti ponudila ustvarjalcem (ne samo dramatikom, temveč tudi igralcem, režiserjem in dramaturgom) in drugim zainteresiranim, razvit instrumentarij spopada z besedilom in njegovim(možnim) odzvenom v gledališkem prostoru.

Okrogla miza preglej Preglej je bila namenjena reviziji intenzivnih osmih let. Pregledala in reflektirala je mesto Pregleja na gledališkem zemljevidu skozi oči njegovim bolj ali manj tesnih sopotnikov: Ane Perne, mag. Primoža Jesenka, dr. Barbare Orel, Jere Ivanc, Katje Čičigoj in že omenjene dr. Mateje Pezdirc Bartol. Krmilo pa je spretno obračala dr. Maja Šorli.

V sproščenem vzdušju je okrogla miza iskala ravnovesje med osebnoizkustvenim in teoretskoreflektivnim, se na poti izgubljala, podčrtavala, dopolnjevala in osmišljala bogato, a tudi delno pozabljeno (četudi lastno) zgodovino. Pri tem se ni želela zatekati k statističnim podatkom, k ekonomsko relevantnim kazalcem, ki nam jih vztrajno vsiljujejo neke zunanje avtoritete, temveč je poskušala ujeti drobce, premisliti njihov odziv ter pomen v slovenskem in tudi mednarodnem prostoru.

Preglej je po besedah dr. Barbare Orel nastopil v pravem trenutku, saj je ujel tisto skrajno točko intenzivnega obdobja dekonstruiranja besedil v gledališču, v katerem je bil dramatik povsem izločen iz procesa ustvarjanja uprizoritve ter mu ponovno vrnil mesto in pomen v gledališkem ustvarjanju. Pri tem je pokazal dobršno mero inovativnosti ter izumljal instrumentarij, ki bi omogočal medsebojni dialog med režiserjem, igralci, dramaturgi in dramatiki. Vpeljal je bralne uprizoritve besedil, (gledališke) miniaturke, ustvarjal ad hoc uprizoritve, intervencije in se poigraval z možnimi oblikami in formati uprizarjanja. Iskal je sogovornike doma in v tujini. Vpeljal mednarodne izmenjave. Svoje početje reflektiral z izdajo biltenov, zbornikov, književnih in e-produkcij, ki so pogosto nastajale tudi v sodelovanju z drugimi (izobraževalnimi) ustanovami. Poskušal je "integrirati" pisce v proces, jim pomagati v izpisovanju njihovih besedil skozi intenzivne, inovative in raznotere (izobraževalne in procesne) oblike.

Te heterogene Preglejeve postaje so pomembno prispevale k transformaciji pogleda na dramsko ustvarjanje in ustvarile nove okvirje njenega dojemanja. Nenazadnje so Preglejevci dokazali, da se lahko pri vsem tem raznolikem početju imaš tudi fajn, kot izpostavita Jera Ivanc in dr. Barbara Orel, in da je dramska pisava celovito vpeta v gledališki proces. V tem pogledu je preglej bistveno presegel okvirje dramatike. Stopiti je uspel v celosten gledališki proces, v katerem pa je vloge med akterji nenehno sprevračal. S poudarkom in vztrajanjem na pomenu besedila je Preglej unikum, saj skupine, ki delujejo po podobnih načelih, prav na tekst pogosto pozabljajo, ugotavljajo udeleženci okrogle mize.

Preglej je kompleksen in razvejan, v festivalskem formatu pa edini festival dramske pisave, kot poudari Barbara Orel. Zaslužen je, da so postali nekateri gledališki formati stalnica v slovenskem prostoru (miniaturke, inspiracija nastajanja ad hoc projektov, opozorili so na potencial bralnih uprizoritev idr.). Slednja je našla odvode v repertoarna gledališča; koncertna branja grške in rimske dramatike, ki jih je zasnovala Jera Ivanc v Drami, bralne uprizoritve za slepe, ki jih pripravlja Mestno gledališče Ljubljansko, njihova umestitev na Borštnikovo srečanje itd. Nenazadnje je na inspirativnost in inovativnost bralne uprizoritve opozoril tudi Miloš Lolić v postavitvi Melvillovega Bartlebyja, ki mu je med drugim prinesla tudi Veliko Borštnikovo nagrado 2011. Formatov in oblik, inspiracij in odmevov za katere gre velika zasluga Pregleju, je mnogo, a kot meni in nenehno poudarja Maja Šorli, je pomembna tudi tista druga, osebna dimenzija.

Zato dodajam, da je prav Preglej zaslužen za moje lastno, mnogo bolj poglobljeno ukvarjanju z besedilnostjo, sodobno dramatiko, rednim prebiranjem novonastalih besedil, njihovim primerjanjem, reflektiranjem, teoretskim umeščanjem in razumevanjem. Izpostavljal je orodja za premišljevanje in izgradnjo možnih načinov dela z besedilom, njegovo transformacijo in prenos v različne (gledališke) kontekste. 

Vpliv Pregleja je posebno ugledati skozi oči njegovih lastnih akterjev. Pregled petih izpostavljenih dosežkov, za katere je Maja Šorli zaprosila jedro preglejeve skupine, preseneti ne le zaradi številnih izdaj, akademskih dosežkov in nagrad, ampak tudi zaradi hvaležnosti in smisla, ki ga ima omenjena organizacijska struktura za posameznika. Naj povzamem le nekatere izpostavljene »dosežke«: Dnevnikova fabula 2009 za Skok iz kože Petra Rezmana, nominacija za Dnevnikovo fabulo 2011 za Nujne deleže ozimnice (Peter Rezman), nominacija za dela Zahod iz jame (Peter Rezman) za Delovega Kresnika 2013 kot tudi uprizoritev Skok čez kožo v izvedbi Mestnega gledališča Ljubljanskega, Gledališča Glej in KD Integrali, bralna uprizoritev Ravnotežje Zalke Grabner v New Yorku in Ljubljani, uprizoritev Izgubljeni ton v Lutkovnem gledališču Ljubljanskem (2010), uprizoritev dramskega besedila Dvojni Aksel omenjene avtorica v KD Velenje leta 2013, uprizoritev Kladivo ali pinceta? Simone Hamer, ki prejme nagrado publike na Tednu slovenske drame, 2013, objave številnih dram, uprizoritev besedila Vse življenje (2007) Andreje Zelinka v Mestnem gledališču ljubljanskem in izbranega za najboljši slovenski tekst v francoskem projektu Traits d'Union, predstavljen na gledališkem festival v Avignonu, uprizoritev Čas razcveta 1 (2009) Mihe Mareka, izid pesniške zbirke Homunkulus (2012) omenjenega avtorja, scenariji za Firbcologe (2011–2013), ki jih podpisuje Maja Šorli, njen doktorat, nastanek in uprizoritev besedila Simone Semenič Nisi pozabila samo ne spomniš se več, Grumova nagrada 2010 za dramsko besedilo 24ur Simone Semenič, monodrama Jaz, žrtev, 5fantkov.si, uprizoritev besedila Gostija, ki je bil deležen številnih nagrad, uspešna uprizoritev Saške Rakef z naslovom Dolg Saške Rakef in Hodi mesto, ki se je predstavil tudi v letošnji ediciji festival itd. Seznam, ki ga podajajo ustvarjalci, je seveda mnogo daljši in dokazuje, da preglej ni odmeven zgolj na formalni ravni delovanja skozi organizacijske okvire, temveč predvsem, da Preglej sestavljajo posamezniki. Ti bodo še naprej ustvarjali in delovali neformalno.

Vprašanje, na katerega nismo odgovorili, je, zakaj? Zakaj sploh Preglej tako osredotočeno napoveduje svoj (formalni) konec? Razlogov je seveda več, a so med seboj vsaj delno povezani in jih je moč razbrati iz pogojev njihovega delovanja. Od entuziazma se pač ne da živeti. Osrednji finančni vir, iz katerih se je napajala velika večina dejavnosti KD Integrali, je usahnil. A ni bilo le to. Preglej je ostal brez infrastrukture, zaledja Gledališča Glej, kjer je potekal kar velik del njihovih dejavnosti (predvsem Preglejev laboratorij, ki se ji je kasneje pridružila še Šola ustvarjalne kritike). Organizacijska ekipa, ki je sicer v prvi vrsti tudi umetniška, se je izčrpala. Ne nazadnje si želi svoj čas in energijo usmerjati v svoje primarno dejavnost – pisanje. Temu je treba dodati, da so se v osmih letih njihovega delovanja pogoji spremenili. Nekatere luknje, ki so jih načrtno in vztrajno krpali preglejevci, so izginile, zastavljeni cilji in okviri so bili doseženi. Dramsko pisanje je dobilo nove razsežnosti v drugačnih okvirjih; formalnih in neformalnih (pa čeprav v mnogo bolj rigidni in obrtniško zasnovani obliki). Kaj bo dejansko pomenil umik Pregleja, bo lahko pokazal le čas. Nedvoumno bodo ostale sledi. Glas ljudi, ki so ga kreirali, pa bo še naprej odmeval v slovenskem prostoru. Upamo, da še bolj udarno in glasneje, kot je bilo doslej.