POETIČNO
Camilla Boitela najnatančneje opredeljuje termin mag. Kakšen mag, si porečete? Rokospretnež, goljuf, prevarant, vizionar? Povsem drugačen mag. Mag reartikulacije zgodb, oživljajoč predmete, mag giba in zvoka, ki črpa iz vsakdanjega, a ga vselej preureja, reciklira, afirmira in vzpostavlja na novo. Novo, ki vznikne, je blizu pogledu iskrivega otroka. Je kreacija pogosto pozabljenega pogleda in občutja, tistega, ki ne pristane na golo konzumpcijo in se ji celo zoperstavlja. Camille je tudi svojevrsten arhivar in ekolog, ki iz starih in zaprašenih reči vzpostavlja nove odnose in skoznje tvori samosvoje zgodbe. Privlači ga izumljanje pomenov skozi vezi predmetov, pri čemer poskuša (vsaj zdi se tako) sebe izvzeti iz superiornega položaja manipulatorja in se postavlja na istovetno raven z nizom predmetov. Kdo manipulira s kom? Igra, ki se poraja, obvisi v nedoločljivi vmesnosti, drsi od enega do drugega, od predmeta do performerja in nazaj.

FORMALISTIČNO
Boitel je svoje cirkuške spretnosti pridobil na prestižni pariški cirkuški šoli Annie Fratellini, kjer ni ostal neopažen. Že leta 2002 je prejel eno izmed najprestižnejših nagrad na področju cirkuške umetnosti – Jeunes Talents Cirque. Talent. Vagabund po krvi, spretnež po genskem zapisu, ki svojih talentov ni skrival, temveč jih je s trdim delom razvijal naprej.

Po končanem študiju se je tako z vnukom nepozabnega Charlieja Chaplina Jamesom Thiérréejem in njegovo skupino kar štiri leta potikal po Evropi. Nastopal in iskal svoj lasten izraz. In ga našel.

PREDSTAVLJENO/VIDENO
Prvenec L'Homme d'Hus ni ostal neopažen. Ne v tujini in tudi pri nas ne. Zadel nas je. Tako kot pred nami umetniško vodjo Mladih levov, ki se je odločila, da ga že leta 2003 predstavi slovenskemu občinstvu.

V njej smo začudeni in vzhičeni opazovali ustvarjalčevo senzibilnost do predmetov. Smelost in lahkotnost, skrita v izjemni preciznosti, premislek, vpisan v vsak nadaljnji korak. Bled spomin na zaprašen prostor in mladeniča, obdanega s kupom predmetov.

VIDENO DRUGIČ
Le pet let kasneje se je v Ljubljano ponovno vrnil in se v Gledališču Glej predstavil s predstavo L’homme Immediat (2008). Glejev oder se je šibil pod težo najdenih in zavrženih predmetov meščanov. Predmetov s spominom. Predmetov z zgodbami. Tistimi, ki jih želimo pozabiti, pomesti pod predpražnik. Camille jih išče. S strastjo. Z občutkom. Z domišljijo.
Najdene in obujene zgodbe, reartikulirane skozi otroško nedolžnost in cirkusantsko spretnost francoskega umetnika. Edinstveno. Drugače.

Predstava, ki smo si jo ogledali, ni bila istovetna svojemu izvirniku; namesto štirih performerjev je na oder stopal sam; predmete je iskal in predeloval na mestu samem. Ohranjen format, a vsebina spremenjena. Vse to je rezultiralo v večplastno zgodbo, v kateri se singularni spomini prepletajo in skozi odnosnost tvorijo neko novo zgodbo. Zgodbo, ki priča o minljivosti, krhkosti. Predmetov in ljudi.

VSE TE ZGODBE
Zgodbe, ki jih pripoveduje Camille, niso spektakularne, tudi ne samo prazno simpatične in igrive. V njih prepoznavamo bolečino, težo, spomin, boj, moč in voljo do – drugačnega, novega, ponovnega – vračanja, začenjanja, postajanja.

Skoznje Camille z izjemno lahkotnostjo prehaja, hipoma spreminja mimiko in telesno držo, kot da bi bil potopljen v nek povsem samosvoj, nepoznan sanjski svet, ki ga na nek čuden način poznamo in tudi obvladujemo.

Prav takšen je tudi spomin na obe predstavi – živo prisoten v počasi izginjajočih sanjah.

IN ŠE ENA
Popolnoma razumljivo, da se mu tudi levinje niso mogle upreti. Ko spomin začenja dobivati luknje, je čas, da Camille ponovno stopi na oder in nam vrne svoj vagabundovski pogled na stvari in reči, ki nas obdajajo.

Tokrat bomo gledali že večkrat nagrajeno predstavo L’Immédiat (med drugim je leta 2010 prejela nagrado Prix Mimos), ki sledi samosvoji Camillovi estetiki.

Prostor, prepoln na pogled neuporabnih, a seveda uporabljivih predmetov, na videz nepovezanih, a še kako zelo vstopajoč v dialog. Popolni kaos in izgubljenost na smetišču informacij, predmetov, zvokov, podob, objektov. Svet, ki mu nekateri poskušajo uiti skozi vrata virtualnega sveta. Svet okoli nas. Svet, ki ga sooblikujemo.

V kaotičnem svetu iskanje ravnovesja ni preprosto. In le redki so ga sposobni najti. Se uloviti. Najbolj spretno verjetno plesalci. Ta ideal neoliberalizma, kot bi rekla Tanja Lesničar Pučko (http://www.youtube.com/watch?v=HZSG9fWqZy4). Gnetljiva gmota, ki ne utone zlahka, ampak se neomajno znova in znova postavlja na noge, podobno, kot to počno Marine Broise, Aldo Thomas, Pascal le Corre, Camille Boitel, Thomas Debroissia, Marion Lefebvre in Jacques Benoit Dardant. Lahkotno, z vitalističnim pogledom zazrti v prihodnost, a s trpkim zavedanjem, ki pronica na plano v nizu ciničnih opazk in črnega humorja.

Svet, ki nam ga pričara Camille Boitel, je stripovski, napol sanjski, a hkrati vtisnjen v nek tukaj in zdaj. Je komentar, ki ga ne izreka, a ga skozi vizualno prispodobo pričara. Je komentar k potrošnji, hitrosti in nanjo vezani mimobežnosti, paničnosti in anksioznosti. In hkrati komentatorsko pozicijo presega z ustvarjanjem odprtega prostora, v katerem vznikajo vprašanja in se maličijo pogledi.