Večkrat nagrajeni poljski režiser Marcin Liber nas v novi uprizoritvi prek sedanjosti sooča s poljsko zgodovino. Razkriva temne in potlačene kotičke preteklosti, predsodke, prazne besede in izpraznjene mite. Lomi pretekle tabuje, ki se jih poljski narod namerno obupano oklepa v želji po ohranjanju idealizirane podobe junaštva in žrtve.

Liberjeve uprizoritve zaznamuje neposrednost in brezkompromisnost problematizacije družbene stvarnosti. Je eden tistih režiserjev, ki izzive išče v težavnih sodobnih besedilih in perečih temah vsakdanjega sveta. Poslanstvo gledališča (in tudi vsakega posameznika) je nenehno potovanje v preteklost in iz preteklosti v sedanjost na način razkrivanja, problematiziranja družbe.
Liberjev režijski podpis je drzen, estetika surova, izraziti kostumi dopolnjeni z  masko, ki sega čez rob, a je kot taka uspešno pomagalo pri izgradnji kompleksne psihologije likov. Zdi se, da je našel način, kako dolgoletne izkušnje uličnega gledališča prenesti na odrske deske repertoarnega gledališča.

Uprizoritev III Furies je zasnovana na fragmentih romana poljske pisateljice in aktivistke mlajše generacije Sylwie Chutnik Ženska (Dzidzia) (2009), ki ga Liber prepleta z romanom Izvršitelj (Egzekutor) (2010) Stefana Dąmbskega. Slednji je avtorjev dnevniški zapis spominov na vojno, reflektirajoč pozicijo vojaka, ki prične »uživati« v pobijanju ljudi, medtem ko prvi v središče postavlja Danuto in Alkméno, dve ženski in materi z različnih pozicij družbene stratifikacije, in njuni grenki življenjski izkušnji.

Danuta je vulgarna, primitivna in revna, reprezentirajoča tiste, ki se jih družba sramuje. Nasproti ji stoji Alkména, žena uglednega profesorja Markiewicza, intelektualka – predstavnica družbene elite. Zgodbi obeh žensk, izpovedani pred vrati grškega Olimpusa, komentira Apolon (ki označuje rušilca, uničevalca in tudi odvračalca nesreč). Prepoznavno simboliko prenese na sedanjost, v kateri Apolon zavzame mesto voditelja bizarnega televizijskega šova ala Jerry Springer. Z zastavljenimi vprašanji usmerja in spodbuja razkritje bolečih, intimnih zgodb. Ustvarja napetost med »žrtvami« in se naslaja nad prezirom in nasiljem, ki narašča med njima. Izkaže se, da je njuna zgodba povezana s krvjo. Prva je svoje otroke pomorila, medtem ko je druga morilca vzgojila. Patriotska čustva in elitistično ideologijo je sinu vcepila do te mere, da ta, v imenu zaščite in kultivacije naroda, »iztreblja« družbeno »drhal« (prostitutke, komuniste in duhovnike).

Izvršitelj je podobno kot Alkménin sin žrtev sistema. Pisatelj opisuje svoja najstniška leta, čas, ko je komaj sedemnajstleten vstopil v vojsko (armado) in se iz nedolžnega mladeniča spremenil v »morilca«, čeprav zgolj izvrševalca dolžnosti. Sistem in družba takšne ljudi nagrajuje in označuje za herojske like, medtem ko samorefleksija pisca prav takšno pozicijo in vlogo prevpraša.

Zgodbi Ženske in Izvršitelja povezuje zgolj časovna premisa, obdobje druge svetovne vojne. V organsko, živo, ostro in večplastno kreacijo sta spojeni prefinjeno in senzibilno, skozi postopke prepletanja drobnih, vsakdanjih, na pogled nepomembnih pogovorov karikiranih, stereotipiziranih likov (nogometnih navijačev, prostitutk, homoseksualcev …) in glasbenih intervencij v živo, ki ustvarijo kičaste in groteskne odrske podobe. Brutalnosti in vulgarnosti družbenega subjekta ne skuša omiliti ali transformirati v kakšni subtilni simboliki, temveč ga prikazuje naravnost, z neposredno pankersko ostrino. Da bi nas predramil, nam ponudi surrealistično sliko morastih sanj.

Produkcija je prejela številne pozitivne odzive, med drugim sta posebni nagradi na poljskem državnem tekmovanju v dramskem uprizarjanju besedila (2011) prejela Joanna Gonschorek za igro in Marcin Liber za režijo.