Zala Dobovšek, 20. 10. 2022

Za bruhat'

Mestno gledališče ljubljansko, Yasmina Reza BOG MASAKRA, režija Diego de Brea, premiera 20. oktober 2022.
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani

Skoraj zagotovo si je vsakdo, ki si je že kdaj ogledal katero od uprizoritev Bog masakra, zapomnil trenutek, ko Annette silovito bruhne. Četudi svoje slabo počutje napoveduje in se zdi, da smo na njeno morebitno bruhanje nekako pripravljeni, nas to preseneti, in sicer tako ob branju drame kot ob spremljanju predstave ali filma. Iztiri nas – vzporedno zaradi dveh razlogov: prvi se navezuje na nenadni vdor nekega surovega fizičnega impulza v srž potekajočega pogovora, drugi pa izhaja iz estetizacije te akcije, saj Annette bruhne divje, to je »nenaden in katastrofičen curek«. Človek, ki bruha – pa naj bo sam ali v družbi –, je vedno nekako ponižan, čeprav je sam tisti, ki to ponižanje sproži. Največkrat ga spremlja (fiziološki) gnus, pogosto pa tudi (psihološki) sram. Velikokrat gre za posledico nesposobnosti predelati bodisi hranilne vnose (materialnost) bodisi duševne stiske (stanje). Bruhanje je tako rekoč eden bolj avtentičnih odzivov človekovega telesa, to je trenutek, ko telo preprosto »ne laže« – tudi zato, ker je sočasno nemogoče proizvajati besede. Tudi nadzorovanje prihajajočega bruhanja je nemogoče, kontrola je le navidezna in kratka, bolj v funkciji zavlačevanja kot preprečitve. Bruhanje je krik, preoblikovan v repulzivno dejanje, ko namesto nesnovnega govora telo izvrže svojo lastno tvarino, za katero je težko določiti, ali pove več ali manj od besed. Zgodi se kot procesna motnja, zasuk smerokaza in prekinitev utečenega toka, ki namesto v nadaljnjo impregnacijo napol obdelan »material« vzvratno potisne na začetek. Bruhanje je neestetsko, neokusno in odbijajoče, a je hkrati tudi življenjsko, prvinsko in razorožujoče. Subverzivnost umeščanja tega dejanja v okolje visoko situirane družbe je seveda jasna in na mestu.

Izjemno pronicljiva, tankočutna in angažirana pisava Yasmine Reza je polna na prvi pogled neznatnih nians in samoumevnih detajlov, saj prerisuje dinamiko vsakdanjih medosebnih dialogov, ki pa jih še bolj kot izrečeno definira neizrečeno, ali še bolje, neizrekljivo. Telesa takrat postanejo rentgenska naprava za komuniciranje onstran besed; kot eklatanten primer je med drugimi tudi njena drama Naključni človek, ki govori o srečanju potnice in potnika v vlakovnem kupeju, ki med seboj nikoli ne spregovorita (z besedami!), ampak njun dialog poteka na ravni notranjih monologov. Psihično stanje kot sprožilec za posledično držo in gibanje telesa tako postane protagonist dogajanja, četudi za namene žanra in uprizarjanja bogato obložen z nenehnimi mislimi in internim, navideznim pogovorom z drugim. »Zmeraj pravim, nad tistim, kar je močnejše od nas, nimamo moči,« v drami Bog masakra izreče gostitelj Michel malo po bruhajočem incidentu, pri tem je umerjeno dvoumen, z izjavo cilja na dotično bruhanje in hkrati na situacije, pojme, dogodke in nazadnje na kompleksno življenje, ki nas presega. Včasih se zdi, da še vedno izobilju napredka, znanosti, znanja in informacij navkljub spregledujemo pomembnost in pomenskost psihosomatike. Pri tem nam še zdaleč ni treba zdrsniti v kontekste ezoterike, psihosomatski tresljaji so vzporednica naših številnih doživljanj na vsakodnevni ravni. Kako logično in samoumevno se nam zdi, da so živčnost, nemir in trema povezani s črevesnimi pripetljaji, ali pa vznemirjenje in pričakovanje s pospešenim bitjem srca in plitkim dihanjem. Verjetno smo jih obložili s samoumevnostjo prav zato, ker skoraj praviloma spremljajo naša stanja, ki so razumljena kot pozitivna, dobra, nagrajujoča. A to ne zmanjša kredibilnosti izjemnemu vezju med mislijo in telesom, ki neoprijemljivo idejo v glavi teleportira v konkretno občutje v telesu. Ta povezava je tako rekoč sinonim za resnico, ki butne na dan ne glede na naš (samo)upor.

Yasmina Reza element psihosomatike, torej potezo bruhanja, lucidno vnese kot ne le fizični, pač pa tudi etično brutalni moment v na videz spolirano okolje, ki mu soočanje z (lastno ali tujo) resnico ni ravno ljubo. Srečanje dveh generičnih parov, poročenih, heteroseksualnih, z otroki, nadstandardnim stanovanjem, socialnim kapitalom in finančno preskrbljenostjo je preveč uglajeno in »po pravilih«, da mu ne bi na neki točki spodrsnilo na lastnem bruhanju. Drama, ki se dogaja v realnem času, vzporedno razpira več kril dramaturgije, ki segajo od dinamike dialogov in postopnega formalnega spoznavanja med paroma do ritma razkrivanja osebnih/zasebnih prikritosti, popuščanja potrpežljivosti in naraščanja jeze. Na eni strani totalna prisotnost dveh parov staršev in na drugi popolna odsotnost njunih dveh objestnih enajstletnih sinov – kot dramskih figur, ki sta sicer zanetila »osrednji« zaplet zgodbe, a obenem razpletla še neštete druge, ki segajo veliko dlje od njunih najstniških eksistenc. Yasmina Reza z neposrednim portretiranjem vzorca populacije višjega socialnega razreda in njihovega prvotnega elitnega blišča korak za korakom demistificira njihovo politiko eksistence in jih po nekakšni »spontani poti« brez pretiravanja in karikiranja upodobi kot prazne lupine brez moralnih kompasov, a z močnim solipsističnim zaledjem in neprestanim vulgarnim branjenjem lastnih privilegijev.

Véronique in Michel ter Annette in Alain pridejo v stik zaradi nasilja, ko sin drugega para izbije par zob sinu prvega para. Detekcija otroške agresije in njeno razumevanje je vedno zagatno početje, saj pri otrocih, ujetih v prehodnem obdobju, ni vedno povsem jasno, kje se konča njihova nedolžnost in začne preračunljivost. Bodimo iskreni, tega največkrat ne vemo niti pri odraslih. Prav zato so paralele med problematičnim odnosom med otrokoma in relacijami med njunimi starši tako pomenljive ter na trenutke zastrašujoče. Brez dvoma tudi zato, ker vsem tako rekoč nikoli ni dovoljeno biti avtonomna individualna persona, ampak so nenehno vpeti v družbene vloge in kot osebe definirani šele s funkcionalno vrednostjo: sin, mama, oče, žena, mož, sodelavec. Ujeti so v levje žrelo ponotranjenih bivanjskih shem, v katerih se (samo)definirajo šele s pomočjo zakoreninjenih družbenih oziroma družinskih matric, ki naj bi skupaj s statusom omogočale tudi smisel. Ta obstaja, vse dokler ga ne revidiramo in tako kot nekateri od tokratnih likov boleče podvomimo o smislu reprodukcije, zakona, partnerstva in družinske ljubezni.

Družina je zagotovo ena najkompleksnejših antropoloških konceptov, po katerem rovari nešteto paradoksov, ki segajo od vrha glorificiranja, idealiziranja in čiste brezpogojnosti do temačnega dna (čustvenega) izsiljevanja, zlorab, podreditve in razkroja samobitnosti. Vse je preveč normalizirano, da bi smelo biti zares problematizirano, in vse je v redu in skoraj nihče ne bruha, vse dokler sin nekoga ne zbije zoba sinu nekoga drugega. Takrat se začne »nagonski« boj za lastno kri, korak dlje je že spopad, potem pa se nekoč nekje konča pri vojni. Moj, tvoj, naš, vaš, otroci kot ozemlje, ki ga je treba brezkompromisno braniti, četudi iracionalno in v prid ohranjanju lastne (nad)vrednosti. Otrok kot preusmeritev fokusa na lastne težave, morda pa je to še sreča, no, vse dokler nekateri ne spijejo preveč in so nasploh razrvane že vse celice naučenega bontona ter je čas le še za poniževanja, psovke in distribucijo (dvosmernih) spolnih stereotipov.

Abstinenco dveh ključnih likov, torej sinov, Reza prefinjeno umesti kot dramatičnost odsotnega, saj so vse, kar slišimo od njunih staršev, le interpretacije, domneve in mnenja na podlagi lastnih preferenc. Pomislimo, kaj bi otroka imela povedati o sebi, drug o drugem in – kar je najbolj intrigantno – o svojih starših. Razen nekaj objektivnih dejstev o otroškem spopadu o njiju ne vemo nič oziroma vse so projekcije in približki predstavljanja. In neobhodno vprašanje: katero nasilje je hujše? Fizično, psihično, verbalno, pasivno? Cel spekter agresivnih nagibov in nians Yasmina Reza vnese v prostor navidezno »miroljubnih« ljudi, ki so miroljubni do trenutka, ko niso ogroženi njihova vplivnost, dominantnost in plemenita značajskost. Plasti preigravanja in žongliranja z različnimi ravnmi vlog pa so prav zaradi prostora oziroma situacije dogodka še številnejše in kompleksnejše. Pojem oziroma dejanje obiska je platforma z neštetimi potencialnimi relacijami med igro in ne-igro. Logika uprizarjanja obiska v življenju kot takem je pravzaprav že tudi zmeraj predstava. Kaj vse korenini v fenomenologiji samega obiska? Obisk je spojitev in skupnostna delitev nekega prostora in časa, a je hkrati tudi že intenziven moment prilagajanja in posluha za drug drugega. V obisk je vselej že vpisana njegova minljivost, je moment, iztrgan iz toka prvotne realnosti, da bi vstopili v neko drugo realnost. Ta je lahko fikcija ali zgolj še ena resničnost na neki drugi ravni. Z obiskom nam je naložena nova vloga, ki za seboj potegne tako rekoč vse: obnašanje, gibanje, sporazumevanje. V njem se vsakič na novo modificirajo vrtljiva razmerja (ne)moči, četudi se načeloma izogibamo kategorijam nadrejenosti in podrejenosti navzočih. Gre za vstop nekoga/nečesa tujega v neko domačnost, pri čemer tujosti ne gre razumeti dobesedno, temveč kot vrivek v neko obstoječe (udomačeno) stanje. Obisk skoraj vedno zaznamuje vsaj minimalno pričakovanje nečesa presežnega, obisk kot dogodek, na katerega se obe strani nevidno (psihično ali tehnično) pripravljata, predvsem da bi se izognili zadregam in nesproščenosti. In če gostja na obisku bruhne, je to vsekakor na prvem mestu ultimativni vdor realnega – v življenju in na odru. In medtem ko se bodo izločki čistili, si lahko v obliki zastranitve kupijo čas in utrdijo koncentracijo za nadaljnji potek obiska. Torej bitke, dvoboja in verbalne vojne med ljudmi, ki imajo morda premalo resničnih eksistenčnih problemov in si jih morajo za ohranitev lastnega imidža pač izmisliti sami.

Povezava: PDF Gledališkega lista

Diego de Brea, MGL, Yasmina Reza, Bog masakra

Povezani dogodki

Zala Dobovšek, 2. 4. 2012
Priklic imaginacije in odgovornosti
Zala Dobovšek, 26. 8. 2012
Mlad, čil in hraber
Zala Dobovšek, SiGledal, 17. 4. 2010
Manj je več?