MAMA: /…/Si premlatil ženo?
RADKO: Ja. Po nagi riti sem jo.
MAMA: S palico?
RADKO: Ne, s pasom.
MAMA: A je črna?
RADKO: Ne, plava je.
MAMA: Še ene parkrat jo bo treba.

Smeh mi je ljub. Butne ven iz tebe, in prevzame telo. Obožujem humor, obešenjaški, nekonvencionalen, izviren, intelektualen, vse, kar se ne nagiba v polje vulgarnega. Težko je s humorjem. Kar naprej bodisi sili v blato ali v dolgočasje, v prisiljene izmišljotine. Zato sem do njega sprva vedno nekoliko skeptična. Zato sem se v to besedilo zaljubila čisto počasi. Ko pristopam h komediji, sem vedno nekoliko zadržana. Kot bi vstopala v tempelj, se sprostim šele, ko me zbor zaziblje v pesem. Moram priznati, da je zdaj, ko po letih spet berem besedilo, moj pogled nanj že okužen od uprizoritve ter tudi filma. Pa vendar, če odstranim vse to in berem samo te črke, preigravanja, ritem, tempo in ne nazadnje temo, ki kot preproga leži pod dialogom, me besedilo vzame. Več kot ljubezenski trikotnik. Več kot ljubezen. Gre za komični prikaz grabljenja po življenju. Kako se trije liki v jeseni življenja borijo za pomlad. Pomlad, ki vedno pride v podobi ženske in podobi ljubezni. Grenka komedija, ki (med drugim) lajša težo let in prisotnost konca z absurdističnim humorjem in odpičenim likom Radkove mame. Mama je James Bond na tajni misiji. Da bi rešila sinov zakon, si pri 97-ih kot James tudi ona lasti walther PPK in razbija melodramo v čisti užitek: »Ustrelila ga bom. /…/ Imam dve pištoli: imam očetovo trofejno pištolo walther PPK in imam svojo službeno zastavo M57. Obe sta še kot novi. S katero naj ga počim? /…/ Sem šla vadit na Golovec. A veš, da se mi roka ni niti malo zatresla?«

Potem so v komične situacije umeščena tista iskrena vprašanja, ki si jih včasih ne upamo zastaviti. Komedija je več kot lahkotna. Lahko se skoznjo prebiješ na površini in uživaš v intelektualnih udarcih med Radkom in Borisom potem pa partijo tenisa oziroma, med starejšo obliko življenja boljše, golfa prekine replika, ki prereže zrak: »MILENA: A ni boljše biti ljubosumen na enega, ki ga poznaš?«

Usodne ljubezni so vedno magične. Vedno tudi nekoliko komične. Kako trapasta je ljubezen. In kako težko je o njej pisati, da ne izpademo trapasti. Zato je ta tekst čaroben. Vključuje nešteto podtem, ki ti obrnejo glavo. Ljubosumje po šestdesetem. Fatalna ženska pri 63. Nemonogamna razmerja v starosti. Nekako pomirja, da se bom(o) v zadnji tretjini življenja ukvarjali s popolnoma istimi stvari kot v prvi.  

RADKO: Če bi ti pripeljal svoje in jaz svoje in ona svoje bivše, bi nas bilo za celo pleme! Morali bi najeti kakšno opuščeno vojašnico.
BORIS: Ali pa kakšen dom za starčke.
Oba se smejeta.

RADKO: Pičk bi bilo kot listja in trave.

Povezava: Dušan Jovanović: Boris, Milena, Radko