Že od nekdaj imam rada gledališče zaradi njegove neverjetne moči nagovarjanja. Razglednice Simone Hamer, ki bi jih rada priporočila v branje vsem, so besedilo, h kateremu se od prvega srečanja vedno znova vračam prav zaradi močnega vtisa, ki ga je naredilo name.

Drama nima ene same pripovedne niti, ampak je skupek različnih fragmentov. V ospredje so postavljeni doživljaji glavne junakinje Tinke. Je povsem običajna ženska, ki ob popotovanjih po širnem svetu spoznava človeštvo ter skozi medij fotografije predstavlja svoje misli o posamezniku v odnosu do družbe. Kot pravi sama: »S fotoaparatom prestopam meje svoje majhnosti; zumiram strahove, ostrim domišljijo, osvetljujem minljivost in lovim smisel. Materializiram čas, v katerem živim. Ljubezen. Sovraštvo. In vse vmes.« Njena tankočutna razmišljanja in delčke nekaterih ključnih doživetij iz njenega življenja pa prekinjajo druge zgodbe, ki vlečejo črto skozi temnejše plati zgodovine. Spoznamo več vélikih zgodovinskih zavojevalcev in njihovih oprod, od Krištofa Kolumba do Hitlerja. Svoje zgodbe povejo tudi neživi predmeti, ki so bili priča nečloveškim dejanjem človeka, denimo Stari most v Mostarju, ki je sit trušča ljudi in brezsmiselnega gorja. Vzpostavi se močan kontrast med ganljivimi trenutki, ki vlivajo upanje v človeštvo, in nepopisnimi grozotami zgodovine, ki ga vztrajno razbijajo. Na koncu vse skupaj pripelje do zdaj, sedanjega trenutka, do aktualne politične situacije, v kateri se prepoznamo tudi mi, gledalci, ter do fotografinje, ki iz negativa izdela pozitiv.

Drama odpira mnoga brezčasna vprašanja človeka in človeštva, predvsem pa razkrinka strah. Prikaže ga takšnega, kot je v resnici – votlega od znotraj in neobstoječega od zunaj, pa vendar je najmočnejše orožje, ki mu vedno znova pustimo, da nas razdvoji.

Povezava: Simona Hamer Razglednice ali strah je od znotraj votel, od zunaj ga pa nič ni