Postavljen sem v zelo nenavadno situacijo, najavim naj dogodke, ki jih ne moremo uresničiti. Govorim naj o programu, ki sem ga pripravil, kot svojo prvo, predstavitveno, sezono na mestu umetniškega vodje tega gledališča, ko se zavedam, da te sezone morda sploh ne bo.
Ne pritožujem se zaradi negotovosti. Ta občutek nam v teatru ni tuj, vsaka zahtevnejša predstava je tveganje in pot v neznano, uspeh ni nikdar zagotovljen. To negotovost se trudimo premagati s talentom, z domišlijo in trdim delom na odru, s skrbjo do zadnje minute pred premiero, ko je negotovost na vrhuncu.
Zdajšnja negotovost je bistveno drugačne vrste, zdaj ne vemo predvsem tega ali nas bodo na oder sploh spustili, ali se bomo za uspeh lahko borili na način, ki ga poznamo ali ne.
Če nas spustijo na oder smo dobro pripravljeni:
začeli bi z velikim mednarodnim festivalom, ki ga organiziramo v sodelovanju s Slovenskim narodnim gledaličem iz Nove Gorice in Primorskim poletnim festivalom iz Kopra. Gre za celo vrsto kvalitetnih predstav renomiranih gledališč, članic združenja NETA, Nove Evropske Teatrske Akcije.
Na začetku sta predvideni dve izjemni predstavi beograjskih gledališč, Derviš in smrt Narodnega gledališča in Ćeif, ki ga je tamkajšnje dramsko gledališče realiziralo v koprodukciji s sarajevskim festivalom MESS. Sledijo Nacionalni teatri iz Bukarešte (Sedem na mah), Podgorice (Sen kresne noči), Sarajeva (Mortal Kombain) ter Teater Komisarževska iz Sankt Petersburga (Ljubimec) in Bitole (Druga stran). Predstave podpisujejo sloviti režiserji, med katerimi naj omenim Dina Mustafića, Iona Karamitrua, Egona Savina in Paola Magellija.
Naše gledališče naj bi v sklopu festivala gostovalo v Novi Gorici z uspešnico lanske sezone – Zaljubljeni v smrt, novogoriško pa z gostovanjem v Trstu s predstavo Neskočni šteti dnevi, ki je izbrana tudi za Borštnikovo Srečanje.
Težko mi je razmišljati o škodi, ki nastaja ko se moramo odpovedati takemu programu…
Menili smo prispevati k pestrosti tržaške kulturne ponudbe in duhu multikulturnosti s katerim se ponaša, zgodilo se bo pa prav obratno. Ostanejo nam le grenki občutki, ena izgubljena priložnost in mnogo kredibilnosti.
Ko smo pri festivalih, naj omenim še udeležbo SSG na Borštnikovem srečanju. Po lanskem uspešnem nastopu s Samomorilcem, je bila letos med najboljše izbrana predstava Hči zraka, v režiji Janusza Kice, kar je hvalevredna kontinuiteta. Vendar, je tudi ta obetaven nastop v dani situaciji negotov. Spet, vrsta škode, ki bi jo s težavo sprejel.
Vsi omenjeni dogodki imajo velik pomen in težo, vendar jih nikakor ne moremo primerjati s tem ko je pod vprašaj postavljeno redno delo, produkcija predstav, razpis abonmajev in izvajanje repertoarja, torej, izpolnjevanje temeljnega poslanstva tega gledališča.
Primož Bebler
Umetniški vodja SSG