Nora Gregor (1901–1949), pozabljena zvezda gledaliških odrov in filmskih platen, ki je s svojo nenavadno igro očarala dva velikana gledališča in filma, Maxa Reinhardta in Jeana Renoirja, je enako intenzivno pripadala odrskim deskam in filmskim platnom. Obe njeni karieri sta bili za nekoga, ki je prihajal iz majhne Gorice in se je bil prisiljen seliti tako rekoč vse življenje, neverjetni tako zaradi velikih uspehov kot zaradi velikih padcev, ki so bili vsi povezani s turbulentno zgodovino: njeno osebno in prostora, ki mu je pripadala in je bil razpet med germanski, romanski in slovanski svet.

Najslavnejša Goričanka v zgodovini nikoli ni stopila na oder v svojem rojstnem mestu, zato pa je bila odkritje gledališč na nemškem govornem območju od Dunaja preko Salzburga do Berlina. In pa novega evropskega ter ameriškega filma. Gorico je zapustila še pred koncem prve svetovne vojne in se v Celovcu zaljubila v teater. V Gradcu se je naučila prvih igralskih veščin, na Dunaju se je kot igralka dokončno izoblikovala in leta 1918 pri rosnih sedemnajstih kot partnerica ljubljenca občinstva Harryja Waldna debitirala v tamkajšnjem Renaissance theatru (kasneje Renaissancebühne).

Gledališko pot je uspešno nadaljevala tudi v drugih dunajskih gledališčih. Toda to je bil šele začetek njene bleščeče gledališke kariere. Zelo kmalu jo je v Berlin povabil sam Max Reinhardt, nesporni »kralj« nemškega in evropskega gledališča. Tam je nastopila že leta 1922 v vlogi Marte v komediji Lepe ženske Étienna Reya. Naslednje leto je z Reinhardtom sodelovala pri  njegovem velikem podvigu in v okviru Salzburških poletnih slovesnosti v njegovem slovitem gradu Leopoldskron, v katerem se je zbirala svetovna kulturna smetana, nastopila v vlogi Beline v Molièrovem Namišljenem bolniku. Sledile so odmevne vloge: leta 1924 Antoinetta Hechingen v veseloigri Der Schwierige (Težavno) Huga von Hofmannsthala, potem Beatrice Responi v Goldonijevi komediji Sluga dveh gospodarjev, Ciganka Maša v Tolstojevem Živem mrtvecu, Julie v Büchnerjevi Dantonovi smrti, Lizistrata v politični komediji Georgea Bernarda Shawa The Apple Cart ali Cesar iz Amerike ter Dorothy Freeman v komediji Le Sexe faible (Šibki spol) Édouarda Bourdeta.

Samo dve leti pozneje kot gledališko je pri devetnajstih začela filmsko kariero. V Berlinu in na Dunaju se je uveljavila v svetu nemega filma ter do leta 1924 posnela štirinajst filmov. Pri  triindvajsetih je v Berlinu odigrala princeso Zamikoff v filmu Michael (1924) slovitega Carla Theodorja Dreyerja. V Hollywoodu je nastopila v filmih Jacquesa Feyderja in Jacka Conwaya. Ob sebi je imela filmske legende tedanjega časa: Roberta Montgomeryja, Lionela Barrymorja, Johna Gilberta, v gledališčih v San Franciscu in Los Angelesu pa tudi Douglasa Fairbanksa ml. Potem ko je posnela svoj edini film v angleškem jeziku, But the Flesh is Weak (Toda meso je šibko, 1932), se je s hollywoodskim bliščem vrnila na Dunaj in v teater. Vmes je odigrala kleptomanko aristokratskih manir v nemškem filmu Géze von Bolváryja Was Frauen träumen (Kaj sanjajo ženske, 1933) po scenariju Billyja Wilderja, ki je zaradi svojih judovskih korenin ob prvi projekciji že bežal iz Evrope v Ameriko.

Med letoma 1933 in 1937 se je vrnila v gledališče in postala celo članica ansambla slovitega dunajskega Burgtheatra, v katerem je odigrala pomembne vloge, npr. v Hebblovi Agnes Bernauer in Kleistovi Katici iz Heilbronna, Julijo v Shakespearovi tragediji Romeo in Juliji, Princeso Natalijo Oranijs v Kleistovem Princu Homburškem, Cesarico v igri Marija Terezija in Friderik II. Hannsa Saßmanna ter Lepoto v delu Das Salzburger große Welttheater (Salzburško veliko gledališče sveta) Huga von Hofmannsthala.

Toda grozeči oblaki so se na evropskem političnem nebu že dodobra nakopičili. S kontroverznim možem in sinom je zbežala v Pariz, kjer jo je opazil nihče drug kot veliki cineast Jean Renoir in z njo posnel danes sloviti, ob premieri pa povsem napačno razumljeni film. Postala je kneginja Christine de la Chesnaye v filmu La Règle du jeu (Pravilo igre, 1939); na snemanju je srečevala ikone, na primer režiserjevega asistenta Henryja Cartier-Bressona, v kostumografskem ateljeju Coco Chanel ... Spet se je zdelo, da se ji odpira nov svet. Toda film je doživel izjemno slabe kritike, režiserju so celo očitali izbiro glavne igralke.

Nora Gregor je morala znova v izgnanstvo, saj so se Franciji že približevali nacisti. Odšla je v Latinsko Ameriko, v Argentino in pozneje v Čile. Nanjo in na Renoirjev prelomni film pa so vse do Françoisa Truffaulta in francoskega novega vala, ki je desetletja pozneje odkril to mojstrovino, pozabili. »Protinacistična princesa«, kot jo je označil čilski časopis, je leta 1943 še zadnjič stopila pred kamero v francosko-čilski produkciji Le Moulin des Andes oziroma La fruta mordida (Obgrizeno sadje). Kot je zapisal izjemni poznavalec njenega dela Igor Devetak: »Ostala je brez vsega, samo bede ni nikoli zmanjkalo. Umrla je v Santiagu de Chile 20. januarja 1949, potem ko je iz dunajskega teatra prejela še zadnje pismo, da njena vrnitev ni zaželena, saj je priletnih igralk na pretek.«

In več kot pol stoletja je Nora Gregor ostala pozabljeni veliki kontinent gledališča in filma. Velika igralka, ki si vsekakor zasluži, da jo znova odkrijemo.

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 3950 Kb)