Preproga, ki vodi v svet Palome, ni rdeča, temveč je bela, dobro vpojna in potiskana z različnimi vzorčki. Na enem koraku še bleščeča, sveža, na drugem prepojena z gnevom, ki ga ni mogla zadržati pod sabo. Hoja po njej odstira pogled na hribčke Slovenskih goric, pogled na eno izmed točk, na katerih se Slovenija konča. Tam se dvigajo Murine meglice, ki zastirajo pogled na kraj in njegovo jedro.

Kaj nas je sploh vodilo, da smo to preprogo položili do kraja, ki ga marsikdo ne zna umestiti na zemljevid naše države, kraja, katerega središče je tovarna, danes podjetje, ki proizvaja izdelke, ljudem bolj znane od kraja samega? Sprva je bila to nostalgija oziroma prevpraševanje nostalgičnosti za socialističnimi časi, za spominom, vpisanim v generacije, ki so jih okusile, in tiste, ki jih niso. Kakšen odnos ima človek, rojen nekje vmes, pred razpadom Jugoslavije in po njem, do njene zgodovine? Ali njegovo védenje o t. i. »boljših časih«, posredovano preko materialnih in nematerialnih relikvij, izhaja zgolj iz fantazme, iluzije? Kako lahko preko tega zares razumemo pri marsikom tako opevana leta bratstva in enotnosti? Vsa ta široko zastavljena vprašanja, ki razpirajo geografsko polje Balkana in časovno obdobje slabih petdesetih let, s tem pa tudi manj in bolj globoke zgodovinske rane, so nas usmerila in ponesla pred prag kraja, ki je neposredno povezan z osebno zgodovino režiserke in (so)avtorice besedila.

Tovarna predstavlja samo središče Sladkega Vrha in leži na rečnem bregu reke Mure, onkraj katere se razteza ravnina sosednje Avstrije. Tovarna Paloma, danes podjetje in delniška družba, seveda ni edina, ki je v času socializma doživela nagel vzpon in s tem pripomogla k družbenemu in urbanističnemu razvoju kraja, verjetno pa je ena redkih, ki je obstala. Zgodba kraja, ki se razteza prek dveh kvadratnih kilometrov in ima danes 718 prebivalcev, nam lahko predstavlja zrcalo širših družbenopolitičnih sprememb in njihovega vpliva na obstoj in življenja ljudi. Gradnja in postavitev »novega« Sladkega Vrha se je začela s proizvodnjo higienskega papirja oziroma rolic v drugi polovici šestdesetih let prejšnjega stoletja. Krajani so se selili »s kmetij dol v bloke«, z okoliških hribčkov na rečne bregove, kjer so kasneje zrasli tudi prva in zadnja stolpnica po vzoru ljubljanskega Nebotičnika, nogometno igrišče in bazeni, v katerih se niso namakali samo domačini, temveč tudi ljudje iz okoliških krajev. Že po II. svetovni vojni se je po bolj ali manj ruralnem okolju pričelo nezadržno širjenje posameznih elementov urbanega načina življenja. Ilovnate zaplate zemlje, težke za obdelovanje, je zamenjalo delo za stroji, ki je prinašalo dober zaslužek, socialne bonitete, streho nad glavo, počitnice, skratka, lahko bi rekli neke vrste svobodo, o kateri tamkajšnji ljudje »niso upali niti sanjati«.

Uprizoritev avtorskega dramskega besedila Paloma si za izhodišče jemlje resnične dogodke in resnične usode ljudi; prične se z »malo« revolucijo, ki se je v spomin ljudi zapisala nič manj globoko kot svetovni premiki tistega časa. Potop v območje zgodovinske realnosti sta zaznamovali družbena in politična plast. Ti dve plasti sta vplivali tudi na razvoj nazora ljudi, ki so zanos in priznanje dobili z dnem, ko se je na vhodu tovarne zasvetil napis Tovarne delavcem.

Zgodbe o tovarni in o ljudeh zunaj in znotraj njenih zidov ostajajo v zavesti ljudi, tudi tistih, ki jih niso doživeli, so pa z njimi odraščali. To so zgodbe, ki stojijo na pragu mitologije. Poleg ustnega izročila, razširjenega po kraju, je tu še pisna zapuščina. Eden izmed prvih zbornikov, posvečen kraju Sladki Vrh, nosi naslov Žetev svobode v Sladkem Vrhu in je izšel leta 1956. Izdalo ga je Delavsko prosvetno društvo Sladki Vrh. Opisuje zgodovino kraja in seveda z njim neposredno povezano zgodovino tovarne. Obdobje, ki ga zajema, smo imenovali kar »prazgodovina«. Ta se je odvila pred letom 1969, s katerim se pričneta dramsko besedilo Paloma in njegova uprizoritev. Zbornik je obarvan ideološko, v duhu osvoboditve in ponovnega združenja jugoslovanskih narodov pod eno zastavo. Tovarna, ki so si jo priborili sami, v tem obdobju končno postane tovarna krajanov in krajank, delavcev in delavk. Nova mlada država je sicer hotela tovarno likvidirati, jo z »buldožerjem poriniti v Muro«, a so »delavci s še večjo zagnanostjo pognali stroje«. O poti najdbe belega zlata in o ovirah pri vzdrževanju njegove proizvodnje v svojstvenem hudomušnem slogu piše Konrad Rak. Kot zapiše, je položaj Jugoslavije kot neuvrščene države nemalokrat zapletel stvar ali dve, zaradi katerih se je morala tovarna znajti drugače. Nenazadnje pa leta uspeha in belega blišča niso bila samo to. Bila so tudi takšna in drugačna, mala in velika nezadovoljstva, ki so prežemala vzdušje v takratni krajevni skupnosti in nam jih je razkrila vsebina internega mesečnega tovarniškega časopisa Sladkogorčan. Zgoraj našteti viri predstavljajo izhodiščno literaturo, ki so jo dopolnile različne magistrske in diplomske raziskave, antropološki pogled na širše okolje skozi prizmo razvoja mladinskih klubov in delovanja tamkajšnje mladine, nenazadnje tudi spomini Toneta Partljiča. Ti predstavljajo vpogled v občutenje in dojemanje kraja skozi oči nekoga, ki je v kraj prišel in iz njega tudi odšel.

Vsa ta obilica raznovrstnih dokumentov je razprla kompleksno mrežo prostora, časa in skupnosti, ki so jo zaznamovali vzponi in padci. Prevajanje dejstev takšnih in drugačnih faktičnosti v fikcijsko realnost je občutljivo početje, ki zahteva globok potop v gradivo in odmik od njega. Ta se sicer ponuja že sam, saj govorimo o specifičnem času, od katerega je minilo že nekaj let, in specifičnem prostoru. Reprezentacijo tega lahko sicer najdemo v nekaterih literarnih delih slovenskih pisateljev, v gledališču pa je redka. Prav v študijski poglobitvi in omenjenem odmiku pa se vzpostavlja komunikacija z današnjim časom, iz katere se izgrajujeta odnos in razumevanje tistega, ki koplje in seže dlje od splošnega, površinskega poznavanja. V raziskovanju, pisanju in kasneje v izgrajevanju odrske realnosti so se vzpostavile tri točke, ki so med seboj posredno in neposredno povezane ter se stekajo druga v drugo. To so: kraj, tovarna in ljudje oziroma skupnost. Znotraj te triade se vzpostavljajo stičišča naslednjih dvojic: javno/zasebno, ruralno/urbano, socializem/kapitalizem, skupnost/individualizem in dvojica na ravni tovarniške organizacijske vertikalne hierarhije, ki smo jo poimenovali uprava/delavci. Elementi teh dvojic na eni strani tiho, na drugi spet glasneje prehajajo drug v drugega in vzpostavljajo paleto odnosnih nosilcev, ki se kažejo kot simptom in posledica. Prehajanje med javnim in zasebnim je pogojeno s prehodom iz ruralnega v urbano ter z družbenopolitičnimi spremembami. Te pogojujejo premene na ravni organizacijskih in vodstvenih sprememb, ki vplivajo na življenja ljudi ter njihov odnos do kraja in ne nazadnje do tovarne kot njegovega središča. Časovno zasnovan dramaturški potek odrske uprizoritve sledi tem med seboj prelivajočim se elementom, ki so med presajanjem realnosti ostali na vrhu sita in skušajo razumeti ter hkrati pokazati odnos nas samih, s tem pa odnos današnjega časa, do obdobja, ko je prej izključno ruralno okolje Sladkega Vrha postalo »pravo mesto«, ko so ljudje »meli večje plače ko v Ljubljani«, in prehod tega v ponovni zastor slovenskogoriških hribčkov in meglic z reke Mure, ki ga je prinesla nova doba.

Mentaliteta ljudi pa ostaja zapisana ponosu, ki se je prebudil v obdobju revolucije, revolucije, ki jo je danes prinesla samoumevna, a nepogrešljiva človekova spremljevalka: rola toaletnega papirja. Za kolektivnim ponosom, v času »zlato obrobljenih vrat«, z vstopom v »težko« industrijo in z urbanističnim razvojem pa se odkrivajo osebne, intimne zgodbe, ki so skoraj dobesedno povezane z rekom človek človeku volk, ki se nemalokrat zbudi iz dolgočasja, preveč popitega rdečega vina »fukošnice«, »običajne« človeške zlobe in političnega pritiska. Ves ta pobeg iz realnosti se nemalokrat prelevi v nasilje. In ko v svet ruralnega že pronicajo lovke urbanega, ta v svojem primarnem bistvu še vedno ostaja v okvirih prvega. Zasebni prostor je ta, ki se ga skuša prekriti z belino novega uspeha, hkrati pa je tudi tisti, ki se ga javno in s tem tudi kolektivno zlorablja. Tako obarvane zgodbe fascinirajo v svoji bizarnosti in so za marsikoga, ki gleda z roba bazena, nepredstavljive, že skorajda fantastične, vendar kot take mečejo luč na geslo, da je resnica še veliko bolj čudna od vsake izmišljotine.

Odnosne silnice vzpostavljenega trikotnika, ko leta 1969 zagledamo direktorja na vlaku iz Nemčije, pa do takrat, ko njegova odrska prezenca popolnoma izgine, so se razrahljale in prišli so »novi novi časi«, »nova nova država«. Vsakemu prelomnemu obdobju sledi prehodno, v katerem se premešajo položaji, zamenjajo vloge in vrednost človeške eksistence, ki se v sferi industrije omeji na njegovo produktivnost, normo. Morala pada, odnosi se krhajo. Skupno se umika individualnemu. Jeza, ki jo vzbudijo spremembe, se začne akumulirati v mladih in se kaže v uporu, v glasbi, v miselnosti »zakaj bi delal, če je socialna višja od minimalca«. Zagotovo ne gre zgolj za spremembo političnega sistema; je simptom »nove« mentalitete skupnosti, ki se je v zadnjih letih zažrla med ljudi. V dezorientaciji spričo vedno hitrejšega napredka tehnologije in z njim naraščanja tehnološkega in kadrovskega viška, je narasla tudi stopnja apatičnosti. Nezadovoljstvo, ki se veča s stagnacijo, vodi v iskanje krivca, v politične skrajnosti, v nemoč malega človeka, ujetega med hribčke in reko Muro. Belo, bleščečo se zgodovino danes reprezentirajo zasuti bazeni, kulturi dom, ki je postal kegljišče, in tovarna. Ta predstavlja lep, a nevaren spomin, onkraj katerega marsikdo ne vidi. Človek je tako dvojno paraliziran: s strani nostalgije in s strani brezupne sedanjosti.

Povezava: PDF Gledališkega lista