Anja Roter, 4. 8. 2009

Janez Janša, Dušan Jovanović: SPOMENIK G (2009)

»In kaj če smo si vse skupaj izmislili?« Problematika gledališke rekonstrukcije
:
:

Vir fotografije: www.maska.si

Predstava Spomenik G v režiji Janeza Janše in Dušana Jovanovića je v gledališkem listu predstavljena kot rekonstrukcija istoimenske predstave EG Glej iz leta 1972. Dokaj odmevna in v mnogočem prelomna predstava je ponovno zagledala luč sveta na deskah MGL-ja, ekipi iz sedemdesetih let (Jovanoviću, Jožici Avbelj ter Matjažu Jarcu) pa se je kot režiser pridružil Janez Janša ter k sodelovanju povabil dva umetnika mlajše generacije Tejo Reba ter Boštjana Narata. Zelo podobni rekonstrukciji smo bili v našem prostoru priča pred kratkim, leta 2006, ko je Emil Hrvatin (danes Janez Janša2) ponovno oživel še eno Jovanovićevo predstavo iz istega obdobja: Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki (1969).

Dva spomenika

Na odru MGL-ja sta se v bistvu odvijali dve predstavi: ponovno obujena izvedba iz sedemdesetih let, v procesu katere lahko sklepamo, da je prvotna ekipa (Jovanović, Avbelj, Jarc) poskušala ponovno priklicati v spomin postopke povezane z njeno prvotno uprizoritvijo, ter druga izvedba pod taktirko Janše in z vlogama Teje Reba in Boštjana Narata. To ni brez pomena, ker gre v tem primeru za preplet dveh strategij/načinov rekonstrukcije oz. obuditve: po spominu in na osnovi ohranjenih dokumentov in pričevanj. Sploh slednja strategija je zelo močno prisotna, s tem, da so celotne priprave (zbrane fotografije, posnetki, pričevanja, kritike, intervjuji, avdio posnetki ... ) nekako obelodanjene, niso zgolj zakulisni proces, ki pripelje do čimbolj prepričljive oživitve Spomenika, temveč je arhivsko gradivo prikazano v sami predstavi. Izvedba je obenem predstava Spomenik G in študija te iste predstave. Janša torej dokumente, s katerimi se je srečeval pri preiskovanju arhivov in so mu pomagali pri pripravi Spomenika, predstavi tudi gledalcu, kar pa povzroči več istočasnih efektov. Po eni strani delujejo npr. odlomki iz intervjujev z glavno igralko ter režiserjem razlagalno in na prvi pogled razjasnjujejo pomen dogajanja na odru, vendar ga v resnici zapletajo v še gostejšo mrežo pomenov in ravni dogajanja. »Pojem arhiva in dokumenta v tem procesu izgine, oziroma se – točneje – strukturira v sam dogodek, strukturira kot dogodek.« (Lukan, Rekonstrukcija 32-33).

Predstava nikoli ne dovoli pozabiti gledalcu, da se v celoti referera na neko drugo izvedbo izpred več desetletij, denimo: s štetjem gledalcev na samem začetku in primerjanjem števila gledalcev s trenutne predstave in tistim s predstave iz leta 1972, potem je to že samo dejstvo, da je na odru ista igralka, ki je nastopala že v prvotni predstavi, pa seveda fotografije in ves drugi arhivski material. Ta način gledanja predstave, ki ves čas predpostavlja neko »protopredstavo«3, ni tipična gledališka izkušnja in zato onemogoča gledalcu, da bi jo jemal kot samo v sebi utemeljeno delo.

Živa in mediatizirana uprizoritev

Spomenik G v sodobni izvedbi torej tematizira tudi mediatizacijo kulture in njeno reprodukcijsko možnost. Nasproti raznoraznim (avdio, video) posnetkom ter fotografijam postavlja žive akterje in uprizoritev v živo. To je torej nasprotje »med uprizoritvami v živo, ki jih vzpostavljata in proizvedeta telesna soprisotnost akterjev in gledalcev ter avtopoetska feedback zanka; in med mediatiziranimi uprizoritvami, kjer sta produkcija in recepcija med seboj ločeni. Tu je feedback zanka razveljavljena.« (Fischer-Lichte 111). Obe uprizoritvi potekata istočasno, večino časa neoziraje se druga na drugo oziroma brez neke neposredne povezave. Mediatizirano in živo sta v stiku, ko npr. igralka Teja Reba pred publiko izvaja gibe, ki so direktno oponašanje gibov s posnetka Jožice Avbelj, ki je viden na računalniku, postavljenem na tla pred noge mlajše igralke. Prav tako spremljajo projecirani napisi na steni besede, ki jih izgovarja Jožica Avbelj in so vzete iz Štihovega Spomenika. Tu gre v bistvu za do skrajnosti prignano navodilo/dovoljenje Štiha iz opombe k njegovemu satiričnemu happeningu, da režiser »lahko krajša besedilo. Razen naslova, s skrajšanjem naslova se pisec ne bi strinjal.« (Štih 66). In res je od teksta ostalo zgolj nekaj stavkov, ki jih zdaj slišimo, ko jih izgovarjata J. Avbelj in T. Reba, za njima pa so projecirani napisi s stranjo v tekstu, od koder so citati vzeti. To »razgaljanje« teksta kot predloge za govorjeno besedilo v gledališču povzroči izgubo iluzije pomena in odvrača od referencialne k performativni funkciji govorjene besede same, k njeni zvočnosti.

 

Vsebina:

 

POVEZAVE: www.maska.si

Estetika performativnega nemške teatrologinje Erike Fischer-Lichte, ki je bila napisana l. 2004 in katere prevod v slovenščino smo dobili pred kratkim, detektira in sistematizira spremembe v uprizoritvah od t.i. performativnega obrata v šestdesetih letih prejšnjega stoletja dalje. Poleg natančnega popisa in detektiranja sprememb Lichtejeva ponuja tudi nov pristop k analizi tovrstnih uprizoritev, ki postaja nujnost ne le za gledališke ustvarjalce, ampak tudi za raziskovalce, ki pišejo in razmišljajo o sodobnem gledališču in dramskih tekstih. Najnovejši dramski teksti, ob katerih govorimo o nedramskem ali postdramskem gledališču, namreč postavljajo pred raziskovalce zahtevo po drugačnih pristopih, ki jih morda lahko iščemo prav v estetiki performativnega.

Projekt Estetika performativnega in analiza uprizoritve zasleduje dva cilja:

1. preskusiti predlagane rešitve na konkretnih uprizoritvah ljubljanskih institucionalnih gledališč

2. preveriti možnost intersubjektivne preverljivosti dobljenih rezultatov.

Študentje primerjalne književnosti in literarne teorije s Filozofske fakultete pod mentorstvom as. dr. Gašperja Trohe objavljamo nekatere izdelke letošnjega seminarja.

Katja Čičigoj, 23. 6. 2009
Romeo Castellucci: PEKEL
Špela Jermol, 4. 7. 2009
Sarah Kane: RAZDEJANI
Neža Pahovnik, 18. 8. 2009
SPOMENIK G (2009): Zadeva je delikatna.
Anja Bunderla, 29. 3. 2010
Dušan Jovanović: RAZODETJA
Borut Trpin, 21. 4. 2010
ROBERTO ZUCCO: Analiza uprizoritve
Anja Roter, 19. 9. 2012
A. Urbán: Turbo Paradiso
Anja Roter, SiGledal, 22. 1. 2014
Vabljeni k ogledu digitalne razstave »Rudi Šeligo«