Neža Pahovnik, 18. 8. 2009

SPOMENIK G (2009): Zadeva je delikatna.

Zato Janševa rekonstrukcija kljub vračanju k izvirnemu performansu ni rekonstrukcija, pač pa nekaj čisto novega.
:
:

 

Uvod

V svoji seminarski nalogi bom obravnavala rekonstrukcijo performansa Spomenik G v režiji Dušana Jovanoviča in Janeza Janše, ki je bil februarja letos premierno uprizorjen na mali sceni MGL- ja. Zadeva je delikatna, saj ne gre le za performans (zakaj performans in ne predstava bom argumentirala kasneje), pač pa njegovo rekonstrukcijo. Če na kratko orišem, režiser Janez Janša je z igralkama Jožico Avbelj in Tejo Reba skušal rekonstruirati performans Dušana Jovanovića iz leta 1972, v katerem je nastopila Jožica Avbelj. V seminarski nalogi bom predvsem skušala predstaviti kaj je performans oz. uprizoritev ter zakaj Spomenik G lahko označimo kot performans. Opisala bom, kako je potekal in kakšne so bile reakcije gledalcev, saj performans v svoji funkciji izpostavlja prav slednje. Poraja pa se tudi vprašanje ali je možno performans rekonstruirati, to je eno izmed ključnih vprašanj seminarske naloge. Lahko bi ga izpostavila kot nekakšno hipotezo, ki jo bom razvijala skozi celotno nalogo in na koncu povzela ugotovitve. Hkrati pa bom skušala povezati značilnosti rekonstrukcije Spomenika G s še eno Janševo rekonstrukcijo, in sicer gre za predstavo Pupilja, papa Pupilo pa pupilčki, ki jo je leta 1969 uprizorilo gledališče Pupilje Ferkverk. Janez Janša je pred leti napravil rekonstrukcijo, ki sem si jo tudi sama ogledala in sedaj (po ogledu Spomenika G) ugotavljam, da gre pri obeh uprizoritvah za zelo podobne vzorce rekonstruiranja, ki jih uporablja Janez Janša in s tega vidika se mi zdi primerjava smiselna.

 

Kaj je performans in kako se to kaže v Spomenik G

V knjigi Estetika performativnega Erika Fischer-Lichte performans označi kot uprizoritev, ki se izmika tradicionalnim estetskim teorijam. Upira se hermenevtični estetiki, ki teži k temu, da bi umetniško delo razumela. Ne gre toliko za razumevanje dejanj, ki jih izvedejo umetniki, pač pa bolj za izkustvo, ki ga pri tem doživijo tako umetniki, kot tudi gledalci, ki lahko nenadejano postanejo tudi akterji dogajanja. Performans je samonanašalen, saj ne igra določene stvarnosti, pač pa uprizarja lastno stvarnost. Navadno ni več meje med igralci in gledalci, slednji lahko postanejo akterji.

To je lepo razvidno pri performansu Marine Abramović, kjer so gledalci v določenem trenutku postali akterji. Morali so se odločiti ali performans prekiniti, ali pa dovoliti, da umetnica umre. Aktivno so posegli v dogajanje in umetnico odnesli z odra. Spomenik G s tega vidika ni tako radikalen. Igralki na odru sicer preizkušata meje fenomenalnega telesa oz. meje svojega fizisa (tek na odru, zvijanje telesa, izvajanje težjih gibalnih vaj npr. »most«  in »raznožka«), toda ne do te mere da bi svoja telesa uničevali.

 

Primerjava Janševega spomenika G z rekonstrukcijo Pupilije

Janez Janša je na zelo podoben način pred leti rekonstruiral predstavo Pupilija, papa Pupilo pa pupilčki. Gre za predstavo iz leta 1969, ki je prav tako kot spomenik G predstavljala inovacijo na področju gledališča. Tako kot spomenik g je tudi Pupilija kršila norme tedanjega časa oz. tedanje družbe. Za razliko od spomenika G je bila bolj radikalna v drugi smeri. Pupilija je skušala šokirati s tem, kaj se na odru sme početi, kaj oder dovoljuje npr. neprikrita seksualnost v smislu onaniranja na odru, razgaljanje ipd., potem tako kot pri spomeniku g igralci preizkušajo meje lastnega fizisa, na koncu pa sledi »slavni« zakol kokoši. Šlo je predvsem za provokacijo takratnemu tradicionalnemu gledališču. Obe rekonstrukciji sta si v določenih pogledih podobni. Janša uporablja podobne vzorce tako pri spomeniku g kor pri Pupiliji npr. pri obeh rekonstrukcijah zadnjo steno uporabi za to, da nanjo s pomočjo projektorja projicira razne intervjuje oz. zapise igralcev ter njihove občutke pri ustvarjanje predstave. Pri spomeniku G so to intervjuji z Avbljevo in Jovanovičem, pri Pupiliji pa gre za osebne zapise igralcev, ki so sodelovali pri takratni predstavi. S tem skuša prikazati, na kaj so pri takratni predstavi apelirali, kaj so želeli prikazati, kakšni so bili njihovi občutki o tem. Druga posebnost, ki je tudi skupna je glasbena spremljava, ki spremlja obe rekonstrukciji. Na nek način razbija tišino, ki bi nastala, saj je govora v rekonstrukcijah malo.

 

VSEBINA:

 

POVEZAVE: www.maska.si

Estetika performativnega nemške teatrologinje Erike Fischer-Lichte, ki je bila napisana l. 2004 in katere prevod v slovenščino smo dobili pred kratkim, detektira in sistematizira spremembe v uprizoritvah od t.i. performativnega obrata v šestdesetih letih prejšnjega stoletja dalje. Poleg natančnega popisa in detektiranja sprememb Lichtejeva ponuja tudi nov pristop k analizi tovrstnih uprizoritev, ki postaja nujnost ne le za gledališke ustvarjalce, ampak tudi za raziskovalce, ki pišejo in razmišljajo o sodobnem gledališču in dramskih tekstih. Najnovejši dramski teksti, ob katerih govorimo o nedramskem ali postdramskem gledališču, namreč postavljajo pred raziskovalce zahtevo po drugačnih pristopih, ki jih morda lahko iščemo prav v estetiki performativnega.

Projekt Estetika performativnega in analiza uprizoritve zasleduje dva cilja:

1. preskusiti predlagane rešitve na konkretnih uprizoritvah ljubljanskih institucionalnih gledališč

2. preveriti možnost intersubjektivne preverljivosti dobljenih rezultatov.

Študentje primerjalne književnosti in literarne teorije s Filozofske fakultete pod mentorstvom as. dr. Gašperja Trohe objavljamo nekatere izdelke letošnjega seminarja.