Anja Roter, 27. 8. 2012

Hortus: »Labirint kemijskih reakcij in zgodb«

Ljubljanski Botanični vrt te dni gosti instalacijo, nastalo v sodelovanju portugalske umetnice Patrície Portela ter belgijskega multimedijskega umetnika Christopha De Boecka.
:
:

foto Arhiv Bunker

Oba sta že znanca Mladih levov (leta 2006 sta nastopila s predstavo Flatland), tokrat pa se poleg instalacije Hortus predstavljata še s predstavo The private collection of Acácio Nobre. Hortus, kot sta ga zasnovala umetnika, je prostor globljega razmisleka o našem fizičnem prostoru, ki nas obdaja, vlogi človeka v njem in načinu, kako v njem deluje, ga dojema in z njim upravlja.

Instalacijo, ki se razprostira skozi dobršen del Botaničnega vrta, sestavlja mreža majhnih senzorjev, ki mikroklimatske pogoje (svetlobo, veter) neposredno prevajajo v zvočno kuliso. Z vstopom obiskovalca pa se ta dinamika poruši, saj senzorji s pomočjo algoritmov (podobnih tistim, ki jih za svoje spekulacije na trgu uporabljajo finančniki) hipno preobrazijo zvočno krajino. Človeški korak, poenostavljeno rečeno, tako v naravo stopa z logiko profita, hkrati pa modificira prostor z uporabo te iste logike učinkovitosti, produktivnosti, kapitala. Na tej stopnji se šele načnejo osnovna vprašanja o tem, čemu lahko in čemu ne smemo postavljati cene, od kod se mora diktat trga nujno umakniti in kaj pomeni osvoboditi se ga, ter na kakšen način? Kakšen je pri tem lahko osebni in kakšen umetniški angažma?

«Utopična vaja«
V okviru instalacije Hortus umetnika vabita različne goste, da se pridružijo debati v t. i. Utopičnemu salonu, kjer so prisotni pozvani, da si zamislijo svojo utopijo, svojo možno verzijo prihodnosti. Šele z ustvarjanjem prostora za zamišljanje nemogočega je namreč možna resnično sproščena refleksija sedanjega stanja, kritičnih točk in možnih izboljšav. Za izhodišče diskusije sta ob vsaki tovrstni »vaji« ponujeni dve možni (anti)utopični zgodbi. Patrícia Portela kot namišljen primer antiutopije ponuja sledeči scenarij: »Komisija za izumrtje, ustanovljena leta 2020, vsako leto izbere enega od sektorjev družbe, ki bo spomladi v naslednjem letu ukinjen (…)  Kot rezultat uspešnega delovanja komiteja so v celoti ukinjeni študijski programi s področja umetniškega ustvarjanja in kulturnih študij.« Sprevržena logika, ki tiči za takim postopanjem, najsi bo še tako skrajno in karikirano, nam vendarle ni več tuja.

Z diktatom trga se na svoj način spoprijema tudi Kyohei Sakaguchi, gost prvega srečanja Utopičnega salona v Ljubljani. Sakaguchi je arhitekt-umetnik, ki v okviru Mladih levov ponuja na ogled in uporabo svojo instalacijo Mobile house. Znotraj njegove vizije enostavnega mobilnega doma, ki si ga lahko vsakdo naredi sam in hkrati izkorišča dobrino javnega prostora, se izrisuje optimistična slika dejavnega posega v obstoječi sistem, nekakšna utopija v praksi. Pa vendar, hkrati s tem, ko je 23. avgusta Sakaguchi na ploščad Slovenskega etnografskega muzeja postavil svojo utopično vizijo, smo vzporedno izvedeli tudi za dokončen sklep slovenske vlade o ukinitvi javnega zavoda Centra sodobnih plesnih umetnosti. Tovrstnim »komisijam za izumrtje« navkljub – ali pa ravno zaradi njih – se zdi potencial, ki ga v sebi nosi gesta angažirane umetnosti, še toliko večji.


Besedilo objavljamo v sodelovanju s festivalom Mladi levi in je objavljeno v Areni, festivalskem časopisu Mladih levov.

***

Arena je časopis festivala Mladi levi že od leta 2002, vendar je vsako leto drugačen, svež, z močnim avtorskim pečatom vsakokratnih ustvarjalcev. Areno ustvarjajo mladi pisci, ki jih zanima reflektiranje sodobne umetnosti skozi kritiške oči in ki se želijo preizkusiti v urednikovanju, ustvarjalnem pisanju in oblikovanju. Pisci imajo na Mladih levih priložnost spremljati zgoščen prikaz sodobne uprizoritvene umetnosti z vsega sveta, znotraj Arene pa orisujejo in najavljajo festivalsko dogajanje ter tako festivalu nudijo zrcalo in beležijo mladolevovski odtis v času in prostoru.

Povezave:
Arena št. 1 (pdf)
Arena št. 2 (pdf)
Arena št. 3 (pdf)

Mladi levi

Povezani dogodki

Anja Roter, SiGledal, 25. 3. 2011
Zapleši z Vesno – 22 plesov v treh dneh