Špela Jermol, 4. 7. 2009

Sarah Kane: RAZDEJANI

Analiza učinkov uprizoritve v režiji Vinka Möderndorferja (Slovensko mladinsko gledališče, julij 2008)

Krstna uprizoritev dramskega prvenca Sarah Kane Razdejani (Blasted) je leta 1995 povzročila pravi škandal. Vzrok za to, da so se kritiki na predstavo odzvali skrajno negativno, je po avtoričinem mnenju »dejstvo, da je uprizoritev bolj izkustvena kot spekulativna.« (Sierz 142) Uprizoritev želi pokazati nasilje znotraj ljubezenskega odnosa in nato vojno nasilje, obe obliki pa sta v tesni povezavi – »eno je kal, drugo drevo« (Sierz 146). Z verodostojnim prikazovanjem nasilja je imelo delo neposreden učinek na gledalce, zahtevalo je njihovo aktivnost. To zahteva vsaka uprizoritev, saj občinstvo ustvarja gledališko umetnost in gledalci niso nikdar le opazovalci, ampak »soigralci, ki […] s svojo fizično prisotnostjo, s svojimi zaznavami, s svojimi reakcijami proizvedejo uprizoritev.« (Fischer-Lichte 47)

Sarah Kane je Razdejane napisala z namenom verodostojno prikazati zlorabo in nasilje. Po njenem mnenju ni ničesar, »česar ne bi mogli pokazati na odru. Če rečeš, da česa ne moreš pokazati, praviš, da o tem ne moreš govoriti, in potemtakem zanikaš njegovo eksistenco.« (Lukan 371) Sama pravi, da si želi biti ves čas iskrena ter da so Razdejani njena najbolj iskrena drama, kritiki pa so ji očitali nasprotno – cinizem. (Kane, Razmadežna 44-45) Čeprav po Sierzovi teoriji gledališče »u fris« nosi tudi politično težo (Sierz 14) pa lahko trdimo, da Sarah Kane politične delitve in interpretacije presega. V drami pravzaprav ne moremo natančno vedeti med kom divja vojna zunaj hotelske sobe in uvodne didaskalije nam tudi povedo, da to pravzaprav ni pomembno, saj je hotelska soba »ena tistih dragih sob, ki bi lahko bila kjerkoli na svetu.« (Kane, Razdejani 255)

Vsebina drame

Dogajanje Razdejanih je postavljeno v drago hotelsko sobo, v kateri se znajdeta petinštiridesetletni novinar Ian in enaindvajsetletna Cate. V izredno zgoščenih replikah, ki vsaka zase ne nosi veliko podatkov, se občasno vračata na pretekle dogodke, iz česar izvemo, da sta postala ljubimca, ko je bila Cate najverjetneje še mladoletna, nato pa se je njun odnos prekinil zaradi Ianove skrivnostne službe. A najpomembnejše se dogaja med njima v konkretni sedanjosti. Ian jo je v hotel povabil, ker si želi spolno zadovoljitev in njeno telesno bližino vse do smrti, saj je zelo bolan. Cate deluje naivno, se otroško obnaša, jeclja in kadar je živčna pade v nezavest. V drugem prizoru izvemo, da jo je Ian ponoči posilil, v igro vstopi vojak, Cate pa skrivnostno izgine. Granata uniči sobo, vanjo vdre vojno nasilje – najprej skozi vojakove zgodbice o vojnih grozotah, nato pa še dejansko. Vojak Iana posili, mu izsesa in poje oči ter se nato ustreli. Cate pride nazaj z dojenčkom, ki kmalu umre. Pokoplje ga pod podom in odide. Nato vidimo slepega Iana, ki masturbira, opravi veliko potrebo, se davi, jé dojenčkovo truplo, zleze pod podnice, umre, nakar se vrne Cate s hrano. 

 

Tudi do zlorabe v zasebnih prostorih in do vojnih grozot lahko pride kjerkoli na svetu, v Razdejanih »smo priče razdelavi najprej medčloveških odnosov in nato odnosa med človekom in svetom po bistvu.« (Lukan 378) Sarah Kane noče obsojati, ampak prikazati nasilje, pravzaprav bolj posledice nasilja. Bila je namreč zelo občutljiva pesnica in jo je vojna v Bosni močno prizadela ter s tem spodbudila k pisanju. Takrat je že pisala prvi del drame Razdejani, ki je bil sprva precej daljši tekst in ga je kasneje zgostila.

VIR:www.mladinsko.com

(Slovensko mladinsko gledališče, 2008: Sarah Kane "Razdejani", režija Vinko Möderndorfer. Na sliki: Primož Bezjak in Pavle Ravnohrib. Foto: Žiga Koritnik)

 

Vsebina

 

Estetika performativnega nemške teatrologinje Erike Fischer-Lichte, ki je bila napisana l. 2004 in katere prevod v slovenščino smo dobili pred kratkim, detektira in sistematizira spremembe v uprizoritvah od t.i. performativnega obrata v šestdesetih letih prejšnjega stoletja dalje. Poleg natančnega popisa in detektiranja sprememb Lichtejeva ponuja tudi nov pristop k analizi tovrstnih uprizoritev, ki postaja nujnost ne le za gledališke ustvarjalce, ampak tudi za raziskovalce, ki pišejo in razmišljajo o sodobnem gledališču in dramskih tekstih. Najnovejši dramski teksti, ob katerih govorimo o nedramskem ali postdramskem gledališču, namreč postavljajo pred raziskovalce zahtevo po drugačnih pristopih, ki jih morda lahko iščemo prav v estetiki performativnega.

Projekt Estetika performativnega in analiza uprizoritve zasleduje dva cilja:

1. preskusiti predlagane rešitve na konkretnih uprizoritvah ljubljanskih institucionalnih gledališč

2. preveriti možnost intersubjektivne preverljivosti dobljenih rezultatov.

Študentje primerjalne književnosti in literarne teorije s Filozofske fakultete pod mentorstvom as. dr. Gašperja Trohe objavljamo nekatere izdelke letošnjega seminarja.