UVOD
Osredotočila se bom na vprašanje gledališke samonanašalnosti. Slednjo lahko zasledimo pri Molièru. Tak je sam dramski prostor in Bulgakovo dojemanje 'gledališča kot sveta' (teater mundi), Janežič pa ga je v predstavi še podvojil s končnim vzporejanjem Meyerholdove in Molièrove smrti. Skupna in središčna točka dveh dramatikov/režiserjev in dveh režiserjev, ki so pred nami sta tudi komedija in družbena satira, pri ruskih umetnikih tudi groteska. Ob tem bo zanimivo pogledati mehanizem zgodovinske distance, ki navaja na razkrinkavanje odrske samozadostnosti, ob čemur izstopi vprašanje razmerij umetnosti in dejanskosti. Govorica o dejanskosti in umetnosti Bulgakova pod očesom totalitarizma je v Janežičevi uprizoritvi kakšna?
ZAROTA SVETOHLINCEV, MOLIÈRE
/.../ Pred gledalcem sta torej nenehno dve 'avtopoetski feedback zanki, dva kratka stika. 'Avtopoetska feedback zanka, ki jo v gledališko teorijo uvede v svojem delu Estetika performativnega Erika Fischer-Lichte, je zanka, ko se med gledalci poruši gledališka fikcija odra, ko so ti prisiljeni dogajanje na odru dojemati skozi zavest o igralčevem fenomenalnem telesu, čisti materialni prezenci, ki učinkuje sama po sebi.3 Ali ko se porušijo druge gledališke iluzije – prostorski simboli in postavitve lahko s svojo dobesednostjo bodisi rušijo fiktiven prostor gledališke predstave ali pa rušijo kar celoten semiotičen sistem uprizoritve. V pričujočem primeru (tako pri prostorski, kot pri časovni feedback zanki) gre za zanki, ki gledalcu v predstavi odpirata sedanjost in pomen realnega prostora, v katerem se nahajajo, in v katerega so vneseni elementi, ki ga prekrivajo z novimi pomeni. Videli bomo, kakšno gibanje se ustvarja med starimi in novimi pomeni in kako je prostor te pomenske ambivalence uporabljen v sami predstavi.
Prostorska razdelitev v uprizoritvi poudarja samonanašalnost predstave, da v gledališču gledamo igro o gledališču, umetniku in umetnosti. To je seveda zanka, ki okoli samega dejstva, da smo v gledališču, ovije še en ovoj. Pred nami so dramski liki, ki so bili v preteklosti sami igralci, mi pa spremljamo njihovo življenje v zakulisju. Njihove maske igrajo dvojno vlogo. Opozarjajo, da ne gre za (njihovo) pravo življenje, čeprav vemo, da so bili po takratnih družbenih konvencijah igralci s svojim poklicem zaznamovani na vseh področjih družbenega življenja. Odločitev za igralstvo je pomenila odločitev za novo družino.
/.../ Molièra kot drugega v ideoloških trenjih ne moremo gledati samo kot žrtev ali trpečega umetnika. Njegova samovolja, ki se delno razkrinka v že omenjenem zaključnem prizoru, se najbolj neposredno kaže v odnosu do Boutona. Bouton je sicer lik, ki je prav gotovo najbolj komičen in se najbolj približuje likom commedie dell'arte, pa tudi vlogi dvornega norca, ki s pretiranim strahom in pozicijo popolne nemoči in brezvednosti neprestano karnevalizira dogajanje.8 Neprestano je žrtev Molièrovih izpadov, njegov prvi stavek je »tepejo me na kraljevi predstavi« (Bulgakov 1981: 89). Je refleksija Molièrovega odnosa s kraljem in okolico. Njegova karnevalskost pa poglablja sam Molièrov lik.
CELOTNA SEMINARSKA NALOGA JE OBJAVLJENA NA GESLU:
AVTORICA: Ilona Jerič
Vsebina:
POVEZAVE: Zarota svetohlincev, Molierè - SNG Drama Ljubljana