Uvod
Večino Koltèsovih dram je ob krstni uprizoritvi režiral Patrice Chéreau, vendar je zaradi različnih razumevanj dramskih predlog med njima postopno prišlo do razhajanj. Tako je obravnavanega Roberta Zucca v berlinskem gledališču Schaubühne krstno uprizoril Peter Stein in ne Chéreau. Eno izmed nestrinjanj med Koltèsom in Chéreaujem je bilo povezano tudi s telesnostjo igralcev. Chéreau, režiser, je hotel v svoji uprizoritvi Koltèsove drame V samotnosti bombažnih polj nastopiti v vlogi Dilerja, čemur je avtor jezno nasprotoval. Za vlogo je zahteval črnca, saj je v fenomenalnemu telesu igralca zaznal močno pomensko vlogo (povz. po Pelizzari 380). To seveda ne pomeni, da ima avtor pri interpretaciji svojih del ključno vlogo, vendar menim, da je Koltès v tem primeru prišel do upoštevanja vredne ugotovitve.
Decembra 2009 so v Sloveniji že drugič uprizorili kultnega Roberta Zucca , tokrat v režiji Philippa Calvaria v SNG Drami Ljubljana. Uprizoritev je bila zelo strnjena, vendar je po ogledu pustila predvsem estetski vtis. Menim, da je temu najbolj kriva ravno izbira igralca naslovnega lika (Marko Mandić) Vprašanja, katerim se bom v analizi uprizoritve Roberta Zucca zato najbolj posvetil se predvsem navezujejo na znakovnost igralčevega telesa.
Vprašanja, katerim se bom v analizi uprizoritve Roberta Zucca zato najbolj posvetil se predvsem navezujejo na znakovnost igralčevega telesa. Pri tem se bom oprl na teorijo telesnosti in prezence igralca, kot jo v Estetiki performativnega razvije Erika Fischer-Lichte (124-166) ter semiotiko gledališča (npr. Alter 87; Elam 9).
Poleg tega osrednjega vprašanja se bom posvetil tudi potujitvenim in performativnim učinkom v predstavi. Skušal bom analizirati strategije, s katerimi so potujitve in performativni elementi izpeljani, njihovo moč in smiselnost.
Na podlagi teh vprašanj bom skušal ugotoviti, če je imela tokratna uprizoritev Roberta Zucca res zgolj estetski naboj, oz. ali se da te elemente kako upravičiti. Menim, da od tega vprašanja zavisi transformativna moč (Fischer-Lichte) celotne uprizoritve. Uprizoritev, ki se ujame v zanko zaprte avtoreferencialne, zgolj estetske celote, take moči namreč nima.
Potujitve in absolutnost drame
Pomemben element tokratne uprizoritve Roberta Zucca predstavljajo tudi potujitve. Uprizoritev načeloma predstavlja absoluten, zaključen in avtoreferencialen svet. V tem primeru govorimo o absolutnosti drame/uprizoritve, kakor je to značilnost mnogih dramskih del imenoval Peter Szondi (cit. po Kralj 19).
"Drama je absolutna [...] Drama ne pozna ničesar razen sebe. (Szondi) Ker je drama absolutna, je tudi primarna. Torej drama ni sekundarno prikazovanje nečesa primarnega, kot je npr. pripoved, temveč prikazuje sebe. Dejanje drame in vsake njenih replik je tako rekoč izvirno, tj. prikazano je v nastajanju. Prav zato je čas drame vedno sedanjost." (Kralj 19)
Kljub temu je v razvoju dramatike in gledališča večkrat prišlo do preboja absolutnosti drame, posebej izrazito v 20. stoletju z Brechtovo teorijo potujitve. Z različnimi postopki je skušal razbiti odrsko iluzijo, preprečiti gledalčevo identificiranje z gledališkimi liki in vzbuditi kritičen razmislek o gledanem, s čimer naj bi dosegel večjo transformativno moč predstave.
Razlogi za preboj absolutnosti drame so sicer lahko zelo različni, npr. "histrionski, produkcionistični ali ideloški [...]."(Kralj 28)
CELOTNA SEMINARSKA NALOGA JE OBJAVLJENA NA GESLU:
Bernard-Marie Koltès: ROBERTO ZUCCO. Analiza uprizoritve.
VSEBINA:
- Povzetek
- Uvod
- Pogosto uporabljeni termini
- Igralec kot znak
- Mandić kot Roberto Zucco
- Potujitve in absolutnost drame
- Calvariojeve potujitve in performativnost Roberta Zucca
- Zaključek
- Citirani viri