Katja Vodopivec, 10. 8. 2009

Heiner Müller: MACBETH v režiji Ivice Buljana

"Vse okrutne scene so – smešne. Tepejo se, ubijajo, in to je žal smešno." (Ivica Buljan)

 

Uvod

V svoji seminarski nalogi sem analizirala predstavo Macbeth, ki je bila v režiji Ivice Buljana uprizorjena v Cankarjevem domu. Raziskati sem poskušala tezo, da je režiser želel pokazati na današnjo navajenost in imunost na nasilje ter na komične učinke slednjega in s tem tragedijo na nek način spremenil v črno komedijo. Pri tem sem poskušala ugotoviti katere prvine, značilne za performativni obrat, bi lahko razbrali v omenjeni uprizoritvi in kako le-te delujejo v prid omenjeni tezi. Osredotočila sem se predvsem na tri poglavitna vprašanja, in sicer: - kako na doživljanje predstave vpliva sama izbira prostora, kakšna je uporaba luči, zvokov in vonjev (ustvarjanje atmosfere), - kako so razdeljene in odigrane vloge ter - kako se vzpostavlja feed-back zanka z občinstvom in kaj vse pripomore k stiku med gledalci in igralci.

 

Temeljila sem predvsem na subjektivnih ugotovitvah in doživljanju ob samem ogledu predstave. Ob iskanju povezave med omenjeno uprizoritvijo in značilnostmi performativnega obrata sem se teoretično navezovala na Eriko Fischer-Lichte, za spoznavanje ozadja in nastajanja predstave pa sem uporabila tudi gradivo v obliki člankov in intervjujev, ki so bili ob uprizoritvi objavljeni na spletu.

Macbeth Heinerja Müllerja

Müllerjev Macbeth je nastal v začetku sedemdesetih let in v zgodbi dosledno sledi Shakespearju, vendar ga je potrebno kljub temu dojemati kot izvirno besedilo in ne zgolj prevod. Müller se je bolj osredotočil na določene prizore, dogajanje zgostil in besedilo skrajšal. Nekateri prizori se zdijo prehitri in skoraj odveč. Izrazit poudarek je na nasilju in umorih, do katerih ne privedeta le pohlep in načrtovanje, ampak si nasilni prizori sledijo kot po tekočem traku in neodvisno od človekove volje. Kopičenje umorov kaže na brezkončen val nasilja, ki se vleče skozi zgodovino. Zdi se, da Macbethu ubijanje pride v kri, zato ne okleva pri umoru ali trpinčenju za najabsurdnejše malenkosti. Predstavlja le enega v vrsti krvavih tiranov, ki si sledijo. Tudi vsi ostali liki so predstavljeni negativno, na primer Sharespearjev dobri kralj Duncan tu sedi na kupu trupel, zaradi česar lahko podvomimo v njegovo nedolžnost. Ob nastanku je delo veljalo za kontroverzno in mnogi so ga razlagali kot satiro takratnega družbenega stanja, čeprav sam avtor temu ni bil preveč naklonjen. Vzdušje v drami je izredno pesimistično in po besedah avtorja je pomen nadnaravnih sil v njej namerno izničen. Müller vpelje tudi slojevsko delitev in poleg umorov plemištva predstavi Macbethovo nasilje nad kmečkim prebivalstvom. Če prvi izgubljajo življenja, ker so mu napoti do oblasti, se zdi, da reveži umirajo brez vzroka, zaradi nasilja samega. Vsa grozodejstva pa se nam popolnoma ne morejo približati, ker jih stalno prekinjajo trivialni deli in uporaba sodobnih besed, kar poskrbi za zasuk h komičnosti.

(Vir fotografije: www.cd-cc.si)

 

Prostor uprizoritve, uporaba luči in zvokov

Režiser Ivica Buljan je Müllerjevega Macbetha postavil na oder Štihove dvorane Cankarjevega doma, ki ima obliko arene, kar je pomembno zaznamovalo predstavo. Igralci so zavzeli središčni prostor arene, gibali pa so se tudi po stopniščih neposredno med gledalci. Čeprav je oder predstavljal središče, je bilo težko spremljati vse dogajanje hkrati, tako zaradi intenzivnosti premikov, kot tudi zaradi pogoste razkropljenosti igralcev med samim središčnim krožnim prostorom, stopniščema ali celo vrhnjim delom za hrbti gledalcev, kamor so se zatekli v določenih prizorih. Ob premikanju igralcev v tem delu so bili gledalci prisiljeni obračati glave in se ozirati, če so želeli igralcem slediti, ter se s tem nekako odločali, komu bodo posvetili največ pozornosti. Oder je bil prazen in z izjemo zapisa nekakšnih koordinat na tleh brez scene, predmete, ki so jih igralci potrebovali, so prinašali in odnašali z odra sami. Zanimivo je, da vsakdanji predmeti služijo kot nadomestki, na primer lepilni trak predstavlja krono, kemični svinčnik služi kot bodalo, ki ga razkazuje Macbeth.

Večji del predstave se je odvil ob šibkejših lučeh v zatemnjenem vzdušju, posamezne močnejše osvetlitve so šokirale in predstavljale ključne prizore. Na sredini odra obešeno žarnico so prižgali in ugasnili igralci sami, in sicer šele ob koncu, v zadnjem prizoru. Svetloba ostalih luči je blaga, spreminja se v intenzivnosti in sledi igralcem ob premikanju po prostoru. Na samem začetku je dogajanje otvorila sirena, izstopala pa je tudi rdeča svetloba, ki se je pojavljala ob snovanju in izvršitvi zločinov, kar si lahko razlagamo kot nanašanje na kri.

 

Vsebina:

 

POVEZAVE:

Heiner Müller: Macbeth after Shakespeare - CD

Mini Teater

Estetika performativnega nemške teatrologinje Erike Fischer-Lichte, ki je bila napisana l. 2004 in katere prevod v slovenščino smo dobili pred kratkim, detektira in sistematizira spremembe v uprizoritvah od t.i. performativnega obrata v šestdesetih letih prejšnjega stoletja dalje. Poleg natančnega popisa in detektiranja sprememb Lichtejeva ponuja tudi nov pristop k analizi tovrstnih uprizoritev, ki postaja nujnost ne le za gledališke ustvarjalce, ampak tudi za raziskovalce, ki pišejo in razmišljajo o sodobnem gledališču in dramskih tekstih. Najnovejši dramski teksti, ob katerih govorimo o nedramskem ali postdramskem gledališču, namreč postavljajo pred raziskovalce zahtevo po drugačnih pristopih, ki jih morda lahko iščemo prav v estetiki performativnega.

Projekt Estetika performativnega in analiza uprizoritve zasleduje dva cilja:

1. preskusiti predlagane rešitve na konkretnih uprizoritvah ljubljanskih institucionalnih gledališč

2. preveriti možnost intersubjektivne preverljivosti dobljenih rezultatov.

Študentje primerjalne književnosti in literarne teorije s Filozofske fakultete pod mentorstvom as. dr. Gašperja Trohe objavljamo nekatere izdelke letošnjega seminarja.