Obiskovalec in obiskovalka sta vabljena k brskanju po različnih ohranjenih dokumentih predstav: fotografije z odra in iz zakulisja, videoposnetki, gledališki listi in plakati, časopisni članki, recenzije … Koščki mozaika, ki po vseh teh letih gotovo že izrisujejo določeno podobo Šeligove gledališke ustvarjalnosti.
Čeprav Šeligov dramski opus še ni bil deležen natančne in poglobljene analize, je nekaj vendarle jasno: govorimo o enem osrednjih dramskih avtorjev druge polovice prejšnjega stoletja. Sprva pisatelj, ki pa mu je pri prozi »začelo hoditi nekaj na živce«1. Začel je namreč opažati, da je »puščal zunaj verjetno pomemben del sveta, ki mi prej ni bil tako važen. Naenkrat pa se mi je zazdel pomemben in ga nisem mogel ujeti v prozno pisavo (…). Dramsko besedilo (…) nikdar ni preprosto prozna zgodba, spravljena v obliko dialoga, ampak je v principu drug svet, drugačen svet«2.
Ta svet, ki je sprva našel mesto v dramah Rudija Šeliga in kasneje oživel na odrskih deskah večine slovenskih gledaliških hiš pod taktirko najvidnejših režijskih imen, je v središču zanimanja pričujoče digitalne razstave. Vsaka fotografija, plakat ali zapis pa hkrati, ko plete svojo zgodbo, vleče niti tudi do drugih zgodb, v katere so vključeni najrazličnejši gledališki soustvarjalci, Šeligovi sodelavci in sopotniki.
Je že tako, da je sam ustvarjalni postopek, v katerem so nastale drame, kot so Čarovnica iz Zgornje Davče, Svatba ali Kamenje bi zagorelo, tako za nas kot tudi za samega avtorja, kot je opisoval ob različnih prilikah, nekakšen nerazviden, v temo zavit proces. Šeligo je namreč svojo ustvarjalno dejavnost v pogovoru z Nikom Grafenauerjem opisal takole: »V začetku je neko temno občutje, nekakšno razodevanje še neartikuliranega. Vzporedno, včasih še prej, včasih naknadno, se izriše pred in za očmi vizualna podoba, ki ne da miru; je vztrajna, lepljiva, obsesivna, okupatorska. Človeka muči, kaj je to za en vrag, hoče jo videti jasneje, hoče, da vzniknejo v nji jasnejše, odločnejše konture, hoče jo semantizirati, odkriti njen pomen in smisel, da bi imel mir pred njo, da bi lažje spal (in živel).«3
Želja je, da bi material, zbran v tej digitalni razstavi, zmogel vsaj deloma razgrniti zaveso tega »v temo zavitega postopka« kot »racionalna luč, ki pride naknadno« in šele omogoča vpogled v poetiko in njena načela, ki pa se »praviloma izkristalizirajo, ko je roka, ki je napisala »predlogo«, že prestopila okrožje novih prostorov«4, kot se je izrazil Šeligo v pogovoru s Francem Vurnikom.
Šeligov dramski opus, kot že rečeno, torej še čaka na pravo ovrednotenje, njegova dramska besedila še vedno nagovarjajo občinstvo, kot je dokazala nedavna uprizoritve Svatbe v ljubljanski Drami, ostaja pa praznina, ki jo je izrazil Janez Pipan na žalni seji Borštnikovega srečanja v SNG Maribor leta 2004: »Njegove igre bomo seveda še igrali, a kdo bo še znal poiskati besedo, tisto pravo besedo za gledališče in njegovo živo in dostojanstveno prihodnost.«5
Povezava: Digitalna razstava Rudi Šeligo
Opombe:
1 Program SMG, 1986/87, predstava 2.
2 Ibid.
3 Grafenauer, Niko: Pisatelj, dramatik, intelektualec. Pogovor z Rudijem Šeligom. V: Rudi Šeligo, Ljubljana: Nova Revija, 2011, str. 224−250.
4 Vurnik, Franc: Rudi Šeligo: intervju. V: Sodobnost, 46, 1998, št. 1/2, str. 3−13.
5 Gledališki list SNG Drama Ljubljana, 83, 2003/2004, št. 9, str. 69−74.