Maša Pelko, 4. 4. 2013

Koliko dram(e) še?

Študentje primerjalne književnosti ljubljanske Filozofske fakultete, ki obiskujemo predavanja gledališke teorije in kritike, smo se 2. aprila 2013 v okviru Tedna slovenske drame v Kranju udeležili Dneva nominirancev. Kakšni so naši vtisi o štirih med seboj zelo različnih (tako glede žanra, jezika in problemskih osi) besedilih, ki se letos potegujejo za nagrado Slavka Gruma?


Nominirana besedila, Vrt pred zoro Iva Prijatelja, Komedija o koncu sveta Evalda Flisarja, Aus Anstand – La Siesta Tamare Matevc in Boris, Milena, Radko Dušana Jovanovića, so se nam predstavila z bralnimi uprizoritvami, ki so jim sledili pogovori s strokovnjaki. 

Četudi drame ne nagovarjajo neposredno generacije študentov, lahko »v njih vsak najde nekaj zase«, ugotavljamo študentje. Zanimiv primer je bilo prvo predstavljeno besedilo, Vrt pred zoro, postavljeno v kontekst druge svetovne vojne. »Vojna služi kot okvir, ogrodje nekega otoka, ki je pravzaprav zgodba o posameznikih in ki odpira pereča aktualna vprašanja, kot so gejevstvo in iskanje identitete ali definiranje svojega jaza, ki muči človeka, ne glede na okoliščine ali, konec koncev, leta«, razloži Alex Devetak, študent komparativistike. Pa vendar ob tem ostaja vprašanje, ki mu je bil namenjen tudi večji del razprave gledaliških strokovnjakov – kako relevantna ali aktualna je sploh še tema druge svetovne vojne, še posebej za generacijo, ki je od nje že tako oddaljena? Družno strinjanje, da je vsakršna opredelitev popolnoma odveč ali celo nesmiselna, vseeno poda jasen odgovor, da se zaradi političnega stanja, ki še zmeraj sili v levo in desno ali rdeče in belo, tega vprašanja ne da enostavno prezreti. »Kot da bi ta delitev morala ostajati samo zato, da imamo razlog za neko splošno nestrinjanje v državi«, meni Veronika Šoster, ob književnosti še študentka češčine.

Domišljijsko podivjana »pravljica za odrasle« Tamare Matevc Aus Anstand – La Siesta odpira predvsem vprašanja o tem, ali je to besedilo sploh uprizorljivo. Resnici na ljubo mnogi v to iskreno dvomijo. In kljub tem dvomom se nam poraja ideja, da bi se razmislek o uprizoritvi morda lahko sukal napet na zgodbo posameznika, okrog katerega se gradi spektakularna pripoved. »Čarna Marlene, deklica, ki jo spremljamo skozi različne faze življenja, bi lahko bila zanimivo izhodišče celotne uprizoritve,« si razlagamo, pri čemer »se velikokrat zazdi, da se pod vso konfuznostjo skrivajo osebne in nepredvidljive zgodbe, ki pravzaprav vodijo in motivirajo celotno dogajanje.« Raztreščena celota, kot jo poimenujemo na koncu, »ki je svoji raztreščenosti zvesta v dobrem in v slabem«.

Na vprašanje, kateri komad bi lahko najbolje aplicirali nase, je bil naš odgovor enoglasen: Flisarjeva Komedija o koncu sveta za nas ni zgolj ekološko (in naravovarstveno) obarvana, ampak nas bolj nagovarja s tistimi puščicami, ki ciljajo na našo pasivnost v vsakršnem pogledu. Ko se, tudi ob jasno zastavljenih problemih, prepogosto raje obrnemo proč, kot da se nas nič ne tiče. »Ekologija je samo najbolj viden primer tega, kako se ne ukvarjamo s stvarmi, ki se nas neposredno ne dotikajo. Prešli smo že v fazo, ko se nam niti ne da več zatiskati oči, ampak jih direktno gledamo in zamahnemo z rokami z besedami 'Saj tako ali tako ne morem nič spremenit',« trdi dvajsetletna Veronika.

In kaj lahko študent, ki se bori proti svoji lastni pasivnosti, prepozna v Jovanovićevi drami Boris, Milena, Radko, ljubezenski zgodbi dveh generacij kasneje? Prav ljubezen, smo si enotni. Ob navdušenju nad v fikcijo vpetih realnih likov slovenskega gledališča je jasno, da so medsebojni odnosi treh protagonistov (s stranskima pojavama matere in hčere) še vedno tisto, kar navduši vsako generacijo. »Mogoče je Jovanovićev jezik tisti, ki nekaj težkega zavije v lahkotnost,« se sprašujemo, »morda pa je to odnos, ki nam bo znan šele čez petdeset let.«

»Koliko drame nas še čaka do komedije!« se je pridušeno slišalo iz naše študentske vrste. »In koliko dram moramo še prebrati!«

TSD

Povezani dogodki

Maša Pelko, SiGledal, 8. 4. 2013
“Hudič v božji podobi režira naš konec”
Nika Arhar, SiGledal, 8. 4. 2013
Ne gre za sočutje do dramatikov, ampak za ...
Maša Pelko, SiGledal, 7. 4. 2013
Brez ravnodušnosti, prosim
Anja Bunderla, SiGledal, 5. 4. 2013
»Čudna sreča (biti dramatik)«
Anja Bunderla, SiGledal, 30. 3. 2013
»Je to potem teater, če je v bistvu kar resnica?«
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 29. 3. 2013
Jasna Žmak: Mladi dramatiki so marginalizirani po vsej regiji
Anja Bunderla, SiGledal, 28. 3. 2013
»Če bi lahko, bi delal samo slovenske igre«
Anja Bunderla, SiGledal, 6. 4. 2013
»Kar me zanima, je dobra predstava«
Jasmina Založnik, SiGledal, 2. 4. 2013
Ljubezni se ne sme ubiti
Maša Pelko, SiGledal, 1. 9. 2013
O čem sanjajo predstave?
Maša Pelko, SiGledal, 26. 8. 2013
»Super so ti Mladi levi, moram reči«