“Nedvomno politično gledališče” lahko najdemo na spletni strani Mladih levov ob opisu predstave Atlas.
Politično, angažirano, brez pretvez, igric, skrivanja, ampak direktno, jasno – enemu človeku se pridruži drugi, potem tretji, četrti in na koncu jih na odru stoji sto. Drug za drugim ponavljajo: “Če en [vstavi želeno definicijo osebe] vznemiri veliko ljudi, jih dva vznemirita še veliko več,” število v pesmi pa raste, dokler ni tistih, ki vznemirjajo, točno sto. Vsak ve, kdo je in kaj predstavlja družbi, še bolj natančno pa daje vedeti, kaj družba predstavlja njemu. 


foto Maša Pelko
Predstava Atlas je performans, katerega na videz preprost koncept portugalskih umetnikov sta osnovala Ana Borralho & João Galanta, medtem ko je vseh sto nastopajočih prostovoljcev, ki so se naključno zbrali v državi, kjer predstava gostuje. Naslovni Atlas tvori množica, ki jo veže samo to, da posamezniki drug za drugim stopajo na oder in zavzamejo svoje mesto. Mesto v državi, ki jo pesti brezposelnost, neperspektivnost, izguba individualne in družbene identitete ter pozabljena empatija. Mesto v novoustvarjeni gledališki skupnosti. Kaj dobimo? Skupino neznancev z drugačnimi zgodbami, pa vendar isto idejo in željo. Dobimo moč. Dobimo energijo. Dobimo revolucijo. In zahtevamo spremembo!

Poiskala sem pet prostovoljcev, ki so na odru prevzeli aktivno funkcijo, ter jih povprašala po treh stvareh: Kot kdo so stali na odru? Kaj je razlog, da so stopili na oder? In kako je bilo biti del slovenskega Atlasa?


foto Maša Pelko
Kdo: Študentka politologije, ki ji ni vseeno, kaj se dogaja na svetu.
Zakaj: Ker ti ni treba biti profesionalen igralec, ampak samo posameznik, ki ga te stvari zanimajo ter ima čas. Postaneš pa del predstave, ki v resnici predstavlja družbo.
Kako: Najboljša se mi zdijo nova poznanstva, predvsem zato, ker izhajamo iz tako drugačnih interesnih skupin, da se sicer najbrž nikoli ne bi srečali, če pa bi se, ne bi imeli skupnih točk. Tukaj pa smo jih našli in je to ustvarilo neverjetno atmosfero.  

Kdo: Urbana vrtičkarica na zelenicah okrog parlamenta.
Zakaj: Nova izkušnja, radovednost.
Kako: Navdušena sem bila nad množico mladih, ki so se odzvali in stali poleg mene na odru. Res dober občutek, da jim je mar.

Kdo: Diplomantka novinarstva, ki želi vpisati še en podiplomski študij pa tega ne more, ker so vzporedni in zaporedni študiji v Sloveniji praktično onemogočeni.
Zakaj: Zdelo se mi je zanimivo, še posebej koncept prostovoljcev kot nastopajočih.
Kako: Najbolj mi je bil všeč način povezovanja skupine. Med stotimi neznanimi ljudmi iz popolnoma različnih ozadij se ne sprostiš kar tako in zato smo imeli veliko povezovalnih vaj, od dotikanja do plesov opic in slonov, da smo se naučili čutiti kot ena skupina.

Kdo: Poredni raziskovalec postdramskega gledališča.
Zakaj: Da nisem vedno samo gledalec, ampak lahko osebno izkusim participatorno gledališče.
Kako: Zelo prijetna izkušnja, saj daje tisto, česar manjka. Zdi se mi, da danes vsi potrebujemo neko skupnost in v tej visoko individualizirani družbi je potreben mehanizem, s pomočjo katerega to skupnost tvorimo. In takšna predstava je prav tak načrten mehanizem, ki nam to omogoča. 

Kdo: Oseba, ki se ne želi poistovetiti s sistemom in definirati svoje identitete na osnovi poklica.
Zakaj: Ukvarjam se s performansom, zato vedno pristopim k takšnim projektom.
Kako: Dogodka nisem videl od zunaj, ker sem stal na odru, a meni se je zdelo super. Neverjetno aktualna in na zelo fin način potegne na površje stvari, ki se dejansko dogajajo okrog nas, kot lakmusov papir za trenutno stanje. Obenem pa se je treba zavedati, da vse skupaj bazira na prostovoljcih, torej ni nobene “vzorčne” skupine, ampak so vsi, ki pridejo, vsak po svoje definirani in nosijo svoje specifike.