“To je tvoja edina izbira,” sem slišala po telefonu reči dekle, ki je stalo za mano v trgovini. “Res, edina možnost je, da se mu opravičiš,” je še nadaljevala. Nisem si mogla, da se ne bi nasmejala. Je še izbira, če je rešitev samo ena? Kakšna je možnost, ko je na voljo samo ta, ki je omenjena?

“Edina izbira” je seveda oksimoron in je najbrž moja najljubša stavčna figura. “Bistroumni nesmisel; zveza dveh izključujočih se pojmov,” torej ne samo protislovje, ampak skrajni paradoks. “Živ mrtvec ali tekoči plin”, “Počasi bo treba pohiteti” in “Molk je bil sam po sebi zgovoren” ...

In s preigravanjem oksimoronov v glavi sem se odpravila na četrti večer mladolevovskega festivala. Na ogled sta bili dve predstavi: prva je bil solo performans Eden slovenske avtorice Male Kline, drugi pa sodobni žonglerski cirkus francoskega dua Cirque Bang Bang z naslovom POST.

Prva kreacija je družila publiko in performerko, intimo in javnost, divjost in spokojnost, druga zgodba je mešala naklonjenost in prezir, predanost in zavračanje, črnino in belino. Obe kontradiktorni sami v sebi in nasprotni ena drugi ter prav zaradi tega “oksimoronskega” značaja tako efektivni. 

Da bi preverila, ali se z menoj strinja tudi publika, sem štiri izbrance prosila, ali bi mi znali z oksimoronom opisati pravkar videno, in lastna razmišljanja o “bistroumnih nesmislih” so podelili z menoj.


Eden / foto Maša Pelko
Ajda, triintridesetletna mamica je po razmisleku dejala, da bi predstavo Eden najlažje opisala prav z delom naslova performansa – “rajski pekel”.
“Zdi se mi, da je s to intimno zgodbo znala prikazati hudiča in boga v sebi in za nas ustvarila raj in pekel obenem. Odlično gibanje, posnemanje živali in enostavno dober koncept. Sem zelo pozitivno presenečena, kako odlične performerje premore naša mala državica.”

Tariku, hrvaškemu popotniku, ki še zadnje dni dopusta preživlja z družino v Sloveniji, se je zdela najprimernejša oznaka sola Male Kline “udomačena divjost”.
“Čisto preprosto zato, ker se tudi na odru spremeni iz nebogljenke v divjakinjo. Takšni so tudi prehodi v glasbi, iz srca parajoče skladbe do skoraj oglušujočega dretja. Morda se mi je zdelo nekaj efektov, kot so slačenje, malo preveč oziroma odveč, ampak je pa name naredilo velik vtis to, kako je komunicirala s publiko in pa gotovo zadnji prizor z milnimi mehurčki, ki jih v zrak odnaša ventilator. Definitivno zanimivo.”

Silva, ki je žonglersko predstavo videla prvič, je za POST rekla, da se ji zdi najbližje opisu nasprotje “nežne grobosti.”
“Se mi zdi, da nastopajoča kar vzljubiš, takoj ko prvič vržeta žogice v zrak, in zato se mi je zdelo, kot da bi spremljala njuno privatno zgodbo. Tako kot normalni odnosi gresta iz čiste ljubezni in pomoči drug drugemu k agresiji, sebičnosti in potem spet nazaj v iskanje in reševanje svojega partnerja. Ena taka velika ljubezenska zgodba, bi lahko rekla.”


POST / foto Christophe Raynaud de Lage
Alenka, ki pravi, da če ne bi bila kostumografinja, bi bila gotovo žonglerka, je kot opis francoskega dua izstrelila “široko zaprte oči”.
“Saj vem, da je to naslov filma, ki ga imam sicer zelo rada, ampak ko sta si žonglerja prevezala oči, sem takoj pomislila na to. Bilo mi je strašno lepo, predvsem ta del, ko nista videla. Mogoče sta prav zato morda izgubila žogico več, ampak delovala pa sta izključno na podlagi intuicije. Videlo se je, da sta si tudi v privatnem življenju blizu, kot bi na nek način pazila drug na drugega. Pa ta preprostost z enostavnimi belimi žogicami in na videz nezahtevnimi gibi, ki pa zahtevajo noro veliko usklajenosti in koncentracije. Super so ti Mladi levi, moram reči.”