Evald Flisar je napisal prvo dramo, ko je bil star trinajst let. Z nekaj prijatelji jo je v lastni režiji odigral pred peščico gledalcev v sosedovem skednju v Gerlincih, prekmurski vasi, v kateri se je rodil. Njegovo prvo resno delo za gledališki oder je bila Kostanjeva krona, ki jo je napisal leta 1970 v Londonu, leto pozneje pa jo je uprizorilo Slovensko narodno gledališče v Mariboru. Naslednjih dvajset let (ki jih je preživel v Sydneyu in – kadar ni potoval po svetu – v Londonu) je pisal samo radijske in televizijske igre, potopise in prozo.
K pisanju za oder se je vrnil leta 1989 z Nimfo umre, ki jo je prav tako uprizorilo Slovensko narodno gledališče v Mariboru. Tri leta pozneje je dosegel odmeven uspeh z dramama Kaj pa Leonardo? (Mestno gledališče ljubljansko; Grumova nagrada, nagrada Prešernovega sklada) in Jutri bo lepše (Slovensko komorno gledališče; nagrada Prešernovega sklada). Za MGL je potem napisal še Strica iz Amerike, Iztrohnjeno srce in Sončne pege, za Slovensko komorno gledališče Tristana in Izoldo: igro o ljubezni in smrti, Poslednjo nedolžnost, Enajsti planet in Vzemi me v roke, za Prešernovo gledališče Kranj pa Noro Noro (Grumova nagrada 2004) in Akvarij. Edini njegovi drami, ki doslej še nista bili uprizorjeni v Sloveniji, sta Antigona zdaj in Šakuntala; prva je bila uprizorjena v Avstriji, Indiji in Indoneziji, druga v Indiji.
Na tujem so ga začeli igrati že kmalu po uspehu drame Kaj pa Leonardo?, resnični preboj na svetovne odre pa se je zgodil po izidu sedmih njegovih dram pri ameriški založbi Texture Press (Collected Plays, Vol. 1); takrat se je sprožil plaz. Pri isti založbi je pravkar izšlo šest drugih njegovih dram (Collected Plays, Vol. 2).
Flisarjeve drame so bile prevedene v skoraj vse svetovne jezike: v angleščino 14 dram, v nemščino 7, v španščino 3, v italijanščino 3, v srbščino oz. hrvaščino 3, v češčino 2, v arabščino 5, v japonščino 3, v indonezijščino 4, v bengalščino 4, v kitajščino 2, po dve ali ena pa še v grščino, ruščino, beloruščino, slovaščino, islandščino in bolgarščino. Če prištejemo radijske igre, ki jih je napisal za ABC (Australian Broadcasting Commission) in BBC (British Broadcasting Corporation), so njegova dramska dela bila prevedena v 32 jezikov. To pomeni, da so dostopna tako rekoč polovici prebivalcev planeta. Če prištejemo radijske in televizijske drame, je Evald Flisar doslej doživel nič manj kot 93 tujih uprizoritev oz. predvajanj svojih dramskih del na vseh petih celinah.
Na 43. Tednu slovenske drame bodo v soboto, 6. aprila, ob 18. uri v Prešernovem gledališču Kranj na pogovoru o njegovi dramatiki, ki ga bo vodil Matej Bogataj, predstavljene najnovejše knjižne izdaje njegovih dram v angleščini, nemščini, italijanščini, španščini, kitajščini, bengalščini, indonezijščini in arabščini. Na Tednu slovenske drame bodo gostovala tri tuja gledališča z najnovejšimi uprizoritvami štirih njegovih dram: Belorusko narodno gledališče (Kaj pa Leonardo?), Gessyoku Kagekidan (Gledališče luninega mrka), Tokio, Japonska (Igra o ljubezni in smrti oz. Nimfa umre), WanHua Theatre Company, Taipej, Tajvan (Enajsti planet v kitajščini).
Pogovor z Evaldom Flisarjem ob 45. letnici poklicnega delovanja
:
: