Najprej se zahvaljujem Lini za predano štafeto!
V drami 5fantkov.si Simone Semenič spremljamo pet otrok: Blaža, Jurija, Denisa, Vida in Krištofa. Deset in enajst let stari otroci se dobivajo v zapuščeni hiši, kjer se igrajo različne na videz nedolžne igre. Še prehitro vidimo, kako se na jasen način skozi igrice odslikava svet “odraslih”. Sistem, ki se zakorenini v otroke in z odraščanjem začne postajati realnost. Lahko bi rekli, da so igre, ki se jih igrajo otroci v drami, na nek način nezavedno pripravljanje na odraslo življenje; ker še niso del tega sveta, si ga ustvarjajo sami za zabavo, za krajšanje časa. Vsaj ne enakopravni, popolnoma sebe zavedajoči del, prej delujejo kot pasivne žrtve neusmiljenega okolja in vzgoje svojih staršev, kar pa se že vse pozna na njihovih osebnostih in medsebojnih odnosih ter so v drami prikazani na iskren in realen način. Vidimo, kako se med njimi takoj vzpostavi hierarhija in pa katere pozicije oziroma statuse znotraj igric zavzemajo.
Ob branju drame, sem večkrat ostal odprtih ust, ker so me nekatere situacije oziroma obnašanje otrok drug do drugega spomnile na moja otroška leta in mi dale misliti na to, kaj je mene izoblikovalo v človeka, kakršen sem danes.
Zanimiva je izbira dramatičarke Simone Semenič, da otroke igrajo odrasle ženske. Dobro uprizoritev s tako zasedbo sem že videl, me pa res zanima, kako bi drama učinkovala, če bi jo dejansko odigralo pet fantkov. Ali bi se nas zato še bolj dotaknila in bila bolj kruta v svoji iskrenosti ali pa ne bi bili sposobni videti dlje od nekaj otrok, ki tekajo po odru?
Definitivno gre za izjemno delo Simone Semenič, ki je zagotovo več kot vredno Grumove nagrade.
Štafeto predajam svojemu mentorju in profesorju Sebastijanu Horvatu, ki nas študente spodbuja h kritičnemu mišljenju in k stalnemu prevpraševanju sebe in sveta okoli nas, po drugi strani pa nam kaže, da moramo na vsako stvar pogledati z različnih zornih kotov in se tudi takrat, ko mislimo, da vse vemo, izogniti moraliziranju.
Štafeto predajam tudi svoji sošolki in dobri prijateljici Ani Penci, s katero rad diskutiram o gledališču, in me res zanima, kaj bo napisala.
Povezava: Simona Semenič: 5fantkov.si