Glavni in – kot se za monodramo spodobi – edini »junak« Skoka iz kože je sicer mlad in vendar že upokojen knap Miha, ki že na začetku dramskega teksta na knapovski praznik prestraši rudarske veseljake tako, da obešen visi na kipu v parku. A knap Miha iz svoje vloge obešenca dobesedno akrobatsko preskoči v vlogo našega pripovedovalca z besedami: »Fotra je neslo v jami. Mene ne bo.« Iz prvih besed, ki jih spregovori, razberemo, da Miha s svojo nenavadno postavo proti nečemu protestira. Čemu in kako natančno, pa bralci izvemo skozi njegovo pripoved.
Rudarsko službo je Miha na materino željo sprejel kot sedemnajstleten fant – po tem, ko mu je umrl oče. Knapovski poklic je v materinih in očeh drugih lokalcev rudarskega mesta poklic, s katerim se dobro služi, a Miha vsega tega ne ceni preveč. Od življenja je želel še kaj več, kot to, kar so mu prinesle okoliščine, zato svojo nezadovoljstvo izraža najprej z »vikendaškim« popivanjem. Doživi celo rudarsko nesrečo, ki mu z dobro merico pretiravanja prinese invalidsko penzijo. Ker se kot mlad upokojenec v danem okolju in odnosih z materjo ne znajde, pride do točke, ko ponovno zaprosi za službo. Ne preostane mu drugega kot vrnitev v rudnik, kjer za njim pridejo dejanske bolečine, posledice nesreče v rudniku; vse bolj se prepušča alkoholu in med zagrizenimi rudarji izgubi še tistega malo spoštovanja, ki ga je imel. Zato ga že drugič in dokončno upokojijo. Postopoma nam Rezman v velenjskem parku skozi usta edinega akterja razgalja klateški brlog in življenjsko zgodbo nekoga, ki v momentu govora svoje življenje preživlja tako, da se klati po velenjskih kotih in pozna vse spomenike, med katerimi v najmodernejšem edino on vidi in razume svobodo.
Rezmanov dvakrat upokojeni knap skozi svojo iz-/pri-/poved izgovarja sovražno naperjenost proti svetu, ki mu je onemogočil, da bi lahko tako na ravni produktivnosti kot tudi človeških odnosov dosegel normalen položaj. Vzporedno z izpovedjo rudarja se dogajata že omenjeni knapovski praznik in s tem povezan skok čez kožo, ki na simbolni ravni predstavlja sprejem novincev med rudarje. Besede, ki pospremijo ta dogodek, poudarjajo pomen rudarskega poklica ter ga označujejo za častno in hrabro delo, ki mu ne more biti kos vsak. Rudarsko okolje si seveda ne more privoščiti drugega kot to, da za hvalospevi skriva dejansko bedo, ki jo razkriva prav naš Miha.
Skratka, naš knapovski junak v kontrastu z zunanjim slavnostnim dogajanjem pripoveduje svojo manj veselo zgodbo. Po eni strani bi ga lahko preprosto označili za lenuha, ki mu še vedno pere in kuha mama, sam pa se klati naokoli ter vase zliva opojne substance. Lahko pa bi v njem našli nekoga, ki je uspel pogledati skozi vse debele plasti lepih besed, ki so se že precej nabrekle nabrale okoli rudarskega poklica, ter našel svoj kos svobode pod rudarskim soncem. Da je zdaj s to svobodo, se pravi s klateštvom po parkih, dosegel najvišjo stopnjo sreče, ne moremo trditi, saj ga poleg neproduktivnosti obremenjujejo še medčloveški odnosi, ki jih zaradi odsotnosti primarnih dobrin – na primer spodobnega stanovanja – ni mogel normalno razviti. Ker sta z mamo spala v isti sobici, mu še seksati ni uspelo. Tako za svoje potrebe najraje poskrbi kar sam. Edina ženska, ki jo je imel, materi ni bila všeč, zato jo je zaradi ljubega miru raje pustil.
Bralce in tudi samega sebe Miha skozi pripoved vseskozi prepričuje, da je on tisti, ki ni zaslepljen, kot so zaslepljeni njegovi bivši rudarski kolegi in ves rudarski svet okoli njega. Njegov uvid pa vseeno ni dovolj močan, da bi se knapovske preteklosti lahko osvobodil, saj se še zmeraj nahaja v istem okolju, le da zaseda drugo pozicijo – pozicijo dvakrat upokojenega zapitega knapa, ki se še ne štirideset let star brani pred svetom z drekom.
Rezman nam z uporabo velenjskega govora utrdi podobo propadlega rudarja, ki je našel svoj brlog svobode pod modernističnim kipom v parku, in izpostavi problem napredka, ki za sabo vleče žrtve, kot je naš Miha, ko pravi: »Kaj pa je to, če zreguliraš reko, zabetoniraš in poasfaltiraš njive in spodkopaš celo vas, cerkev, kino pa britof? Zato da vsak dan frišn koln nasuješ v elektrarniško peč. Kaj je to? A to je napredek, pizda?« Vendar vsak dan za sabo potegne spodkopavanja in reguliranja, ki prispevajo k temu, da se nasuje nekaj novega premoga. (Smatranje tega za napredek je najbrž odvisno od gledišča, ki ga posameznik zasede.)
Forma kratke zgodbe, ki je osnova Rezmanovi dramatizaciji, bralca vrže v neko dogajanje, ki to dejansko niti ni; glavna oseba se karakterno bolj skopo razvija, dogajanje se načeloma konča nepričakovano in odsekano, v navezavi z začetkom. Dramatičnost dogajanja trpi. Našteto bi lahko vpletli v pregled Rezmanove dramatizacije, ki o samem dogajanju prav tako bolj pripoveduje, kot pa ga dejansko počne. Sam knap Miha se svoje situacije ne reši niti ne ponudi kake rešitve, saj se s tem, ko se v zadnjem prizoru ponovno obesi, vrne na začetek dramske pripovedi. Rezman tako vse stavi na samo izpoved, ki v sodelovanju s knapovskim »žinganjem« problematizira knapovstvo komunizma 20. stoletja. Direktno nizanje niti ne preveč zabavnih in na momente neokusnih misli podpira tragičnost lika, ki ne more izstopiti iz ukleščenosti v začaran krog sistema, ki okupira že samo posameznikovo misel o drugačnem prizadevanju, posledično pa uničuje še posameznikovo »biti v odnosu do drugih«.
Rezmanova knapovska zgodba se na prvo žogo zdi pripoved preživetega tipa zolajevskega naturalizma 19. stoletja. Pa vendar za navidezno neaktualnostjo sveta, ki nam danes ni več tako blizu, kaže na marsikoga, ki, če ga slečemo iz knapovske ali kake druge uniforme, ni daleč od tako imenovanega skoka iz kože. Najhuje pri vsem tem pa je to, da za razliko od »butastih knapov, ki so jih nafukali, da bojo spremenili svet«, če parafraziram Miho, danes tega nihče več ne verjame.
Povezave: