Sredi dneva smo vleteli v svet, ki se ga sploh ne da dovolj nagledati. Na hotelski terasi v Medini bi lahko kar čepeli in zijali. V vse tiste zapečene ljudi s črnimi očmi, v vse tiste preveč zakrite in še na tistem malem odkritega poslikane ženske pa v prometni kaos s konji, avtomobili, motorji, kolesi, avtobusi, osli, vozovi. Potem pa spet tu pa tam zagledaš nekoga, ki ne paše tja, kako blond turistko v za tisti trenutek prekratki oblekci. In še kar gledaš. Ko te nekaj zmoti, mogoče klic k molitvi, pa pomisliš, moj bog, kje sem! In je šele prvi dan, prvi maroški dan.
Ko sem se odpovedala slovenskemu mesecu premier, sem se na tihem pripravljala za lov na maroško gledališče. Ko sem potem v Maroku spraševala po gledališču, so me čudno gledali in niso razumeli, kaj imam v mislih. Ko pa je končno nekdo razumel, kaj mislim, je vse veselje pokvaril ramadan, ki gledališče prepoveduje. Interdisciplinarna lakota torej. (Prav zanima me, kaj bi na to rekli slovenski gledališčniki.)
Presenečenju nad maroškim teatrom, ki ga skorajda ni (če že, se pojavi v času hudih turističnih sezon – skratka za tiste, francoske turiste, če je verjeti domačinom), je kmalu sledilo presedanje »glumljenja«. Da je ves svet oder, pride tukaj še kako zelo do izraza. Pa tudi skepsa, saj nikoli ne veš, kdaj si igralec in kdaj gledalec. Kot že večkrat opaženo, se je tukaj samo še močneje potrjevalo, da igralka pač ne bom, saj mi je vloga gledalca mnogo ljubša. Maroški ljudje so bili pripravljeni sprejeti marsikatero vlogo, jo odlično zaigrali in potem še odlično zaračunali. Žal nam ni uspelo izpeljati nobene teorije, kako prepoznati osebo, ki ji je mogoče zaupati. Zato smo nekajkrat nasedli. In tudi plačali. Pa čeprav sploh ni bila neka visoka umetnost. Prenapolnjeni raznovrstnih ponudb, neverjetnih komplimentov, patetične prijaznosti in motečega zijanja smo se zvečer, po sončnem zahodu, ko so Maročani veseli posedali k tako imenovanemu zajtrku in potem še k večerji, odpravili na marakeški Djemaa el Fna – trg v Medini, na katerem se zbere zares ogromno ljudi, in se skušali preriniti med skupinice, kjer se je dogajalo marsikaj. Berberski pripovedovalci zgodb, ki jih malokdo razume, zvok berberske glasbe, plešoče kače, opice, božanski pomarančni sok, vonj po metinem čaju (ki ga zaenkrat ne pijem več). Prava predstava.
Mogoče se tukaj skriva odgovor na vprašanje, zakaj Maroko ne potrebuje gledališča. Ker ga igra. Konstantno. Prodaja to svojo kvaziumetnost, prodaja sebe. Ker bi na odrih morali igrati igro o igri, ki je zaigrana. Skratka neke vrste postmodernistična metafikcija. Pa pomisliš na slovenska mesteca pa njihova številna gledališča in se vprašaš, kaj je nam treba gledališča? Oni se sprašujejo, kako bi preživeli, mi pa že a priori preživimo, pa hočemo še zaživeti, se razživeti, podoživeti …
Ko so nas zamenjevali z Avstralci, Švedi, Rusi, Poljaki (za Angleže smo bili bojda predobre volje), so ob besedi Slovenija skomignili: »Slovenia is like Morocco,« in nam še malo popustili pri barantanju, mi pa smo koristoljubno kimali, čeprav bi o njihovi trditvi lahko stekla konkretna debata.
Potem se peljemo z vlakom iz centralnega dela proti Atlantiku pa spet gledam. In kar ne morem nehati. Čeprav je skozi okno nič. Sama rjava v različnih odtenkih. Tu pa tam, sredi ničesar, vas, z vodnjakom, takim, kar precej oddaljenim, in ženske z vedri. Pa si mislim, pa kaj delajo cele dneve, saj tu ni nič. In se peljemo stran od tega atlantskega vetra proti Atlasu, po ravni cesti, kot v ameriških filmih. Atlas pa en sam mir. Končno.