Poroka je zaveza s tistim "kaj še bo", je glasni "da", ko se zdi, da je to edina prava pot naprej. Če romantiki ob misli na poroko hitro pomislijo na ljubezen, se Amit Lahav, umetniški vodja britanskega gledališča Gecko, ob besedi poroka strese in pomisli na državo. Navsezadnje smo poročeni s krajem, kjer smo se rodili, kjer smo bili vzgajani ali kamor smo pripotovali. In prav tu skušamo ves čas misliti sedanjost v prihodnosti.
Govorimo o predstavi, seveda. Poroka se je odvila pred nami v podobi kosmatega moškega, ki je nase vlekel belo obleko. Kazala se je v belem kostumu birokracije, sistemskega nasilja in ustvarjala tenzijo med tistimi, ki poročni prstan dodeljujejo, ter tistimi, ki zanj moledujejo. Amit Lahav, ki je bil rojen v Izraelu, zdaj pa živi v Londonu, je s svojim fizičnim gledališčem Gecko iztrgal besedo poroka iz svoje nevarne banalnosti. Pred nami se je odigral London, njegove nenehne poroke, pa naj gre za tiste prave, ritualne in nacionalno pisane, ali pa tiste, ki jih vsak dan sklepamo v imenu preživetja. Preživetja v velemestu, v vsej njegovi multikulturnosti, večjezičnosti, protislovnosti, paradoksalnosti in nenavadnosti.
A kaj potemtakem Gecku pomeni ločitev? Revolucijo, seveda. V predstavi se sicer zamenja dvanajst jezikov, a družbeni prevrat nima jezikovnih barier. Simbol je jasen, je univerzalen, človeški upor potrebuje zgolj telo. Tako je pred gledalčevimi očmi simbol jeznih državljanov z intenzivnimi gibi, jeznimi kriki in divjimi ritmi, ki spominjajo na rituale, s prestola vrgel tirane. Državo torej.
Poziv k družbenim spremembam se v svojem pristopu izkaže za izjemno klasičnega. Ta zgodba je znana: opazujemo boj med bogatimi in revnimi, poleg vsega še malo tematiziramo begunsko krizo, nato pa nastopi poziv k spremembi in revolucija. Sliši se kot prihod utopije v svet distopičnega vsakdana. Kar se seveda lahko zgodi le na odru. A pompoznost konca zasenči nejasnost njegovega predhodnega procesa. Ker se celota zgodbe ob koncu zdi dokaj banalna, človek s pogledi brska po simbolih detajlov, da bi oči lahko kaj razbrale, kaj prevedle, ugotovile, kaj dekodirale. Pri Gecku gre namreč za fizično gledališče, za igro svetlobe in senc, ki vsekakor napravijo močan estetski vtis. A se je simbolni jezik predstave velikokrat razgubil v nejasnosti, abstraktnosti pravzaprav. Glede simbolov lahko namreč le ugibamo: Cev, iz katere so padali igralci na oder, bi lahko bila simbol mletja možganov, ideologija. Plesalci, oblečeni v poročne kostume in opremljeni z aktovkami, bi lahko predstavljali birokrate, predane svojidržavi. Revščina, življenje v kovčku sredi ulice, je poziv k solidarnosti, tek s potovalkami simbol emigrantske poti. Smo prav razumeli ali nam še kaj manjka? Po vsej verjetnosti pa smo velik del pomena med gledanjem predstave izpustili, ker naše misli vseh simbolov pač niso uspele prevesti v jezik vsakdana.
Nenazadnje je jasno predvsem to, da je ta predstava hotela prikazati kritični pogled na politično dogajanje po svetu. Multikulturnost in združevanje jezikov na odru sta vsekakor elementa političnega, vendarle pa sem se sredi bučnega aplavza ob koncu predstave vprašala, čemu to sploh služi. Da se višji srednji sloj na otovoritvi zamisli nad krutostjo tehnokratskega delovanja, družbenega razslojevanja in rasizmom Evropske unije, preden se lahko zapodi na obložene mize in zgrabi vsak svojo dozo zastonjske hrane in alkohola? "Pustite me pri miru," kriči gledalec ali gledalka, "jaz bi samo gledala!" In po ogledu se tisto subverzivno v umetnosti že razkroji v življenju vsakdanjika.
Sem tudi jaz del tega paradoksa? Le zakaj bi se izključevala? Po predstavi poroke z državo sem morala oditi na pravo poroko! Sem s tem postala konformistka? V službi države, ki s porokami širi nadzor nad človeškim telesom in seksualnostjo. Danes bom metala riž, spet jutri sedela na predstavi. Kako to kritiko začeti živeti? Kam s temi dihotomijami, kam z besedo politika, o kateri ves čas govorimo in jo kritiziramo, njene definicije pa ne znamo formulirati? Kam z nami Evropejci, ki se ne znamo ločiti od svojega imperializma? Kam s posameznikom v tem birokratskem stroju Evropske unije? Ja, le kam z nami?
***
Blog FBS skozi študentsko perspektivo pokriva celotno dogajanje Festivala Borštnikovo srečanje in širšo slovensko gledališko sceno. Urednice bloga so Urša Majcen, Manca Lipoglavšek in Helena Šukljan, redaktor je Nik Žnidaršič, videast in oblikovalec podobe pa Martin Emeršič. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani https://www.borstnikovo.si/blog-fbs/.