Odkritje Lubitscheve burleske Ko sem bil mrtev je bil velik dosežek na novo ustanovljene Slovenske kinoteke, s katerim je svoj profesionalni ugled utrdila tudi pred mednarodno filmsko javnostjo. Gre za enega prvih filmov slovitega nemškega režiserja Ernsta Lubitscha, ki je veljal za izgubljenega.
Ko sem bil mrtev je zasnovan na motivu moža, ki napove svojo smrt, potem pa izgine in se ponovno pojavi z lažno identiteto. V burleskni izpeljavi se zgodba seveda zasuče drugače kot v Pirandellovem slovitem romanu Rajnki Matija Pascal. Lubitschev junak je lahkoživ bonvivan, ki se ob večerih rad izmuzne od doma in predaja veselju s šahiranjem v radoživi moški družbi. Bolj kot ženo to moti njegovo taščo, ki mu lepega dne (pravzaprav sredi noči) zaklene vrata, nesrečni mož pa mora prespati na neudobnem stopnišču. Naslednjega dne napove samomor in izgine. Namesto v smrt se odpravi v svobodo samskega življenja. Domnevna vdova žaluje, mož pa se tudi kmalu naveliča postopanja. V svoj nekdanji dom in k ženi, ki jo vendar ljubi, se vrne v vlogi služabnika. A tašča že išče novega ženina za užaloščeno hčer. In ji ga tudi privede na dom. Kaj vse bo napletel lažni služabnik, da bo osmešil snubca, ponovno osvojil ženo in se končno tudi znebil tečne tašče!
Kritike:
Predstava je ob koncu požela bučen aplavz, kar ni bilo presenetljivo, saj se je občinstvo skozi predstavo vidno zabavalo. Težko si je predstavljati, da bi ob ogledu nemega filma današnje občinstvo uživalo bolj, kot je v včerajšnji odrski uprizoritvi. Nemi film je danes pozabljen, vendar lahko, kot dokazuje uprizoritev v Drami, na novo zaživi. Več
(Patricija Kunštek, DNK, SiGledal, 16.3.2010)
foto Peter Uhan
Diego de Brea se je odločil za nekoliko adaptirano vsebino, a z ohranjeno formo nemega »filma« in estetike z začetka dvajsetega stoletja, zrežirati »veseloigro v treh dejanjih«. Kar je bila v filmskem žanru z začetka dvajsetega stoletja tehnična omejitev – torej nemožnost sočasnega zvoka, ki ga kompenzira izrazita mimika – na odru postane zgolj imitacija žanra, ki pa dobi popolnoma nov kontekst. Proizvedena komika ima sorodnika v gledališki pantomimi, hkrati pa asociira na nemi film, kljub temu da gre za drugačno – živo – situacijo. Ta premestitev z enega na drug medij ustvari zanko, ki pa je pretirana do te mere, da je njena komičnost že vprašljiva, čeprav je občinstvu očitno blizu. Več
(Pia Brezavšček, SiGledal, 25.10.2010)
Ernst Lubitsch
Ko sem bil mrtev
Režiser in scenograf Diego de Brea
Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov
Avtor glasbe Jože Šalej
Oblikovalec luči Milan Podlogar
Igralci
Soprog - Alojz Svete
Soproga, Služkinja - Janez Škof
Tašča - Jernej Šugman
Snubec, Šahist - Boris Mihalj
Pianist Jože Šalej/Davor Herzeg
Povezave: