Pia Brezavšček, Sigledal (kritika), Lena Gregorčič, Sigledal (replike), 25. 10. 2010

Ko je bila komedija mrtva?

KRITIKA (E. Lubitsch: Ko sem bil mrtev, režija: Diego de Brea) - Zanimivo je, da se je Lubitscheva reinkarnacija njegovega zgodnjega filma Ko sem bil mrtev iz leta 1916 zgodila ravno v gledališkem kontekstu.

Ko sem bil mrtev / foto Tone Stojko, borstnikovo.si

Slovenski interes za film Ernsta Lubitscha Ko sem bil mrtev iz leta 1916 se je verjetno porodil, ker je ravno Slovenska kinoteka odkrila ta praktično pozabljeni zgodnji Lubitschev film. Zanimivo pa je, da se je njegova reinkarnacija zgodila ravno v gledališkem kontekstu.

Diego de Brea se je odločil za nekoliko adaptirano vsebino, a z ohranjeno formo nemega »filma« in estetike z začetka dvajsetega stoletja, zrežirati »veseloigro v treh dejanjih«. Kar je bila v filmskem žanru z začetka dvajsetega stoletja tehnična omejitev – torej nemožnost sočasnega zvoka, ki ga kompenzira izrazita mimika – na odru postane zgolj imitacija žanra, ki pa dobi popolnoma nov kontekst. Proizvedena komika ima sorodnika v gledališki pantomimi, hkrati pa asociira na nemi film, kljub temu da gre za drugačno – živo – situacijo. Ta premestitev z enega na drug medij ustvari zanko, ki pa je pretirana do te mere, da je njena komičnost že vprašljiva, čeprav je občinstvu očitno blizu.

De Brea pa to »komičnost« še stopnjuje. Vse ženske vloge upodobijo moški; Jernej Šugman je feminilna, a hkrati robata in fizično odbijajoča preračunljiva Tašča, Janez Škof pa naivna mlada Soproga in perverzna gospodovalna Služkinja. Moških vlog pa, kot je v konvencionalni (banalni) komiki, ki poglablja stereotipe in predsodke, navada, ne prevzameta ženski, ampak seveda moška – Alojz Svete kot Soprog in Boris Mihajl kot Snubec in Šahist – kar ustvari vedno »učinkovito« homoseksualno situacijo. Predstava poleg pretirane mimike docela temelji na situacijski komiki in najbolj stavi na poceni seksualne pripetljaje protagonistov. Tako se razen specifičnosti črpanja iz zgodovine filma v ničemer ne razlikuje od pogrošnih komedij komercialnih teatrov. Formalno zanimivo je kvečjemu pospešeno gibanje in gestikulacija igralcev, ki na trenutke ustvari filmsko iluzijo, v čemer pa niso ustrezno konsistentni. Rajši kot formalne poudarke zasledujejo pozornost publike, ki jo je očitno najlaže pridobiti s poceni komiko na prvo žogo. Kljub opevani igralski bravuroznosti pa je tovrstno pretiravanje lažje doseči kot dosledno (igralsko in režijsko) izpeljavo, ki bi pričala o resničnem igralskem mojstrstvu. Šugman na momente celo izstopi iz nemosti predstave, ki je po principu tovrstnih filmov opremljena samo s tipično živo klavirsko spremljavo. To bi sicer lahko brali kot vdor realnega medija, kar bi moralo proizvesti dodatno komično komponentno, a ker resnična »filmska« situacija zaradi prenarejanja igralcev niti ni zares vzpostavljena, lahko tovrstne izgrede beremo zgolj kot lapsuse. Za komedijo, ki bi presegla prag banalnosti, referenca na zgodovino filma pač še ne zadostuje.

Diego De Brea, režiser, o prenosu filma na odrske deske: »Originalni film je potrgan (ni ohranjen v celoti, op. a), manjka mu tudi konec. Potrebno je bilo vzeti zgodbo kot tako in jo razviti. Teater je v tem primeru idealno gojišče za take stvari.«

Jože Šalej, pianist, o glasbeni spremljavi: »Glasba je v tem primeru neke vrste kostum, tudi v stilu takratne muzike. Partiture ni, glasba je nastala iz improvizacije. Zato je vsaka ponovitev predstave svojevrsten unikat.«

Jernej Šugman, igralec, o vlogi brez teksta: »Ena od stvari, s katerimi smo se veliko ukvarjali, je način, kako to 'povedat'. Poskusili smo na različne načine, tudi 'džibriš' … A situacija mora biti jasna v vsakem trenutku. Prazna govorica je prazna govorica.«

Boris Mihalj, igralec, o brezčasnosti uprizoritve: »Predstava je zelo primarna. Vedno je izvedena z zelo velikim veseljem in mislim, da publika to opazi, mi pa smo poplačani. /…/ Predstava je brezčasna.«

***

Že vrsto let v času Festivala Borštnikovo srečanje vsakodnevno izhaja Bilten, ki ažurno in temeljito poroča o celotnem dogajanju na festivalu. Vsebinsko Bilten bogatijo in ustvarjajo mladi avtorji, študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in mariborske Filozofske fakultete. Bilten z njihovo pomočjo pokriva širno polje festivalskega dogajanja, s spremembami v 2010 pa vnašamo svežino v prav vsako celico Festivala!
(Ksenija Repina Kramberger)
 
Na Sigledal festivalsko dogajanje bogatijo prispevki sodelavcev spletnega portala slovenskega gledališča www.sigledal.org kot tudi prispevki avtorjev Biltena, ki tako razširja svoje polje vidnosti še izven festivalske lokacije.
(Nika Arhar, urednica spletnega fokusa Borštnikovo srečanje 2010 na Sigledal)

FBS

Povezani dogodki

Pia Brezavšček, SiGledal, 20. 10. 2010
Samogovori, zataknjeni v času
Pia Brezavšček, SiGledal, 17. 10. 2010
Izvrstno »bolni od Platonova«
Pia Brezavšček, SiGledal (kritika), Lena Gregorčič, SiGledal (replike), 19. 10. 2010
Živahno regljanje iz zamočvirjenega gledališča
Pia Brezavšček, SiGledal, 24. 10. 2010
Zapis h konferenci o interkritiki
jadranka matkovic

Zanimljiv interes za film ERNESTA LUBITCHA IZ 1916-e,god

27. 10. 2010