Če je smeh tisto, kar v naluknjanosti resnega diskurza prihaja na dan – se resnemu nepredvidljivo izmuzne v njegovih presledkih in zamolkih, kot ugotavlja Izar Lunaček (Prolegomena k filozofiji smeha), in smo z resnostjo v vsakodnevnem zaresnem življenju resnično preobremenjeni, s čimer nas žlahtni zapeljivci vabijo k ogledu komedij, ob katerih se bomo skupaj z njimi nasmejali in se uprli depresiji in histeriji našega napornega življenja, potem le vrtajmo luknje in jih širimo ter se prepustimo smehu v gledališču v skladu s pronicljivo Lunačkovo mislijo »Premagajmo strah pred resnostjo, bodimo smešni.« Vsekakor moramo priznati, da smeh sprošča, nenazadnje se tudi zato prijateljski klepeti tako radi prepustijo glasnemu nebrzdanemu krohotu, s katerim se naše racionalne glave prevetrijo. Kljub različnim preganjanjem smeha v zgodovini (ker da je vulgaren, nizkoten, neracionalen, žaljiv, nepravičen, neodgovoren, izraz superiornosti in manipulacije pa še kaj) je bil po drugi strani smeh tudi zelo cenjen. Poznamo terapevtski učinek smeha (obstaja pa tudi joga smeha), ki celi naše utrujene in razrvane misli pa tudi utrujeno in obolelo telo. Družba prijateljev, ki se radi veselijo in šalijo, pa je tako in tako vedno odlično priporočilo za ljudi v depresiji. Francoski nevrolog dr. Duchenne je že leta 1862 ugotovil, da smehljaj ustnic in oči poveča aktivnost tistih delov možganov, kjer je center »srečnih čustev« in deluje na večino fizioloških sistemov telesa. In če včasih (sploh ko smo bolj otožne volje) ob šegavosti in hrupnosti tega vira endorfinov pri sosedih samo začudeno dvigujemo obrvi, se mu sami v vsakodnevnem življenju prav rade volje prepustimo. Ali kot pravi Charlie Chaplin: »A day without laughter is a day wasted.« ('Dan brez smeha je zapravljen dan.').
Kako pa je s komičnostjo v gledališču? Verjetno ji ni hudega, komedije različnih oblik in vsebin privabljajo številne obiskovalce in ob blagajni se radostno širi razposajeni žvenket. Obiskovalci se ob gledanju komedij razvedrijo, nasmejejo in življenje je tako lepše. Smeh je sol življenja. Komedija ustvari do objekta smeha distanco, zaradi katere v prikazanem lažje prepoznamo tudi sebe in lastne slabosti. Ali s Chaplinovimi besedami: »Life is a tragedy when seen in close-up, but a comedy in long-shot.« ('Življenje je tragedija, če ga gledamo od blizu. Od daleč je komedija.'). Smeh nas sprosti in odpre, nas zmehča, da se lažje prepoznamo v ogledalu. Pa je vse to res? Kot pravi Tatjana Doma, selektorica Dnevov komedije, so med publiko zelo priljubljene lahkotnejše komedije oz. »komedije, v večji meri komunikativne z občinstvom«, se pa trudijo, da bi občinstvo drlo v dvorano tudi ob ambicioznejših komedijskih podžanrih. Spoštovanja vredna gesta, a ustavimo se ob dejstvu, da samoumevno to ni in da je interes gledalcev usmerjen predvsem v lahkotnejše komedije.
Kaj so »lahkotne komedije«? Pogosto v zvezi s tem slišimo tudi oznako, da gre za »predstave, delane za publiko«, ali za v večji meri »komunikativne predstave«, kar je nekoliko nenavadna izjava, saj gledališča (vseh žanrov in časov) brez publike ni. Že res, da so nekatere predstave sodobnega gledališča lahko precej hermetične in referenčne, a še vedno namenjene ljudem, torej ustvarjene za publiko in obstajajo le v komunikaciji z njo. Rečemo lahko, da so namenjene določeni publiki, ne vsem; a kot bomo videli, lahko enako trdimo za komedijo, tudi najbolj »komunikativno«.
Za kaj torej v resnici gre? V Gledališkem slovarju Patrica Pavisa lahko preberemo, da »visoka in nizka komedija uvajata razlikovanje glede na kakovost komičnih postopkov /…/ nizka komedija uporablja postopke farse, vizualne komike, medtem ko se visoka ali vélika komedija zateka k jezikovnim pretanjenostim, namigom, besednim igram in zelo "poduhovljenim" situacijam.«
Komedija, ne nizka ne visoka, se resda ne more skrivati za »visokimi« in elitističnimi umetniškimi ter intelektualnimi koncepti. A lahko se skriva za poceni triki. Komedija ni smešna vsem. Humor pripada ideologiji večine; zarisuje meje med nami (tisti, ki se smejijo) in njimi (tisti, katerim se smejijo) ter opredeljuje našo identiteto, ko govori, kdo sem in kdo nisem. Humor torej deli in povezuje; distancira nas od drugega in nas povezuje med seboj, hkrati pa našo pripadnost povzdigne v superiornost nad objektom smeha.
Refleksija časa, ki ga živimo, je vsekakor lahko komična, komičnost pa ne vsebuje nujno tudi refleksije časa. Ob komediji, ki »pogleda na življenje od daleč in nas tako nasmeji«, se morda res lahko sprostimo (če seveda pripadamo ustrezno fokusirani večini), kaj več pa ne nujno, sploh v primeru, ko namesto navidezne povezave z življenjem komedija njegove šibkosti in pomanjkljivosti le izrablja za komične prizore in nas namesto približevanja realnosti v resnici oddaljuje od nje, saj nas zaziba v sladko naročje smeha in zapeljuje v sladko obljubo pozabe. Če ne razumete komedije – če vam ta ni smešna – sta torej na voljo dva razloga: 1) da se ob konkretni predstavi sprijaznite, da glede na preostalo publiko pripadate manjšini in ste zato izključeni iz večinskega nagovora, saj v konkretni delitvi na nas in vas ne najdete svojega mesta ne na eni, ne na drugi strani in vaše identitete ne želite pripisovati ne eni, ne drugi skupini (a priznajmo, če svojo pozicijo najdete na napačni strani – strani tistih, ki se jim smejimo – in to dejstvo povežete z užaljenostjo, ker vam primanjkuje zdrave distance in samoironije, se vas bo smeh prav tako izognil v velikem krogu), ali pa 2) vam sámo površinsko potegovanje linij med našo in vašo identiteto in apriorno zavračanje tuje identitete v sklopu skupinske dinamike (ki ji socialna psihologija kar hitro najde mnogo znanstvenih potrditev) pač ni blizu. V vsakem primeru ste izobčenec (po sili razmer ali po lastni odločitvi/naravi), v prvem primeru izobčenec iz večine ob konkretni komedijski predstavi (podobno kot poznamo izobčene manjšine in izobčence vseh vrst v našem zaresnem življenju), v drugem neke vrste splošni komedijski izobčenec – odpadnik.
To pa ne pomeni, da je »komedijski odpadnik« zadrt intelektualec, ki ne mara humorja. Gledališče je (lahko) refleksija naše sodobnosti in komedija je (lahko) komična refleksija naše sodobnosti. Komedija je v svoji humorni distanci tudi odličen poligon za družbeno kritično ost. Kadar govorimo o komediji kot komedijski virtuoznosti, torej kot umetnosti zabave občinstva (kot na primer nenevarna in prijetna bulvarka, ki prikazuje živahnost ljudskega in komičnega duha, a brez intelektualnih pretenzij), ta uprizarja komično, a z njo ostaja znotraj svojega komičnega sistema in ga v ničemer ne prebije. Po drugi strani si nekoliko bolj kritično naravnan humor poleg komičnih mehanizmov privošči še problematizacijo določene tematike, ki jo s tem podvrže gledalčevi refleksiji. V tem se odmika od konzervativnega komedijskega urejanja sveta in potrjevanja samega sebe ter komičnost, ki jo sopostavlja drugim elementom, uporablja v namene, ki presegajo zgolj smeh občinstva, kot je v primeru »veseljaških komedij«. Lahkotna komedija, ki se nenehno vrtinči iz enega gega v drugega, gledalca nenehno »zaposluje« zgolj s smehom, »resnejša komedija« pa humor z zmernejšimi poudarki umešča v »zaresne« situacije, s čimer navaja na realnost in gledalcu pusti zadihati (in morda tudi misliti). Poleg tega želja po zapolnitvi drugih človeških dimenzij, ne le napajanje s smehom, nekako stežka sprejema komično ideologijo večine, ki v tem, da potegne črto med nami in vami ter tako deli tiste, ki se smejijo od tistih, ki se jim smejijo, nujno poenostavlja in posplošuje osebne značilnosti, dogodke, stanje stvari in jih prikazuje enoplastno ter shematično. Tisti, ki se neradi izpnejo iz svojega običajnega neposrednega in kompleksnejšega odnosa do realnega, to le stežka sprejmejo; humor, združen s širšo refleksijo in samozavedanjem, pa se temu vsaj v grobem izogne; shematičnost pridobi svojo volumioznost, različnosti in drugosti pa niso zasmehovane v samopotrjevanju, ampak v samopreizpraševanju.
Morda to nekoliko ustreza tudi razlikovalni oznaki Charlesa Maurona, ki pravi, da »nizko komično izziva prostodušen smeh; nasprotno pa visoko komično največkrat izvabi le nasmešek, saj se nagiblje k resnemu in potem k resnobnemu«. Ker je gledališče odvisno od svoje dobe (saj je vpeto v svoj čas in njegov kulturno-družbeno-politični duh), lahko tovrsten humor, ki s preizpraševanji odseva vsakokratni prostorsko-časovni kontekst v njegovi večplastnosti, vedno pozdravljamo kot dobrodošlega. Resda komedija v splošnem najhitreje asociira na tiste svoje oblike, ki so namenjene zabavi in sprostitvi, a vsekakor ne smemo zaradi teh zanemariti komedijskih zvrsti, ki ponujajo kompleksnejši tip humorja.
Hecno je, da ljudje za komedijante oz. ustvarjalce komičnih zvrsti menijo, da so zabavljači tako na odru kot v zasebnem življenju. A dober komedijant, ki v komediji uvidi tudi kaj več kot le vrtinec smeha in morda poda tudi kakšno pikro, predpostavlja refleksijo umirjenega in distanciranega avtorja, ki mu svet, takšen kot je, ni pravšnji in opažene neustreznosti, zapakirane v mehko-ostre komične preobleke, servira gledalcem. Za to je seveda potrebna dobršna mera avtodistance in samoironije. Menda je to tudi problem slovenskega naroda, ki samoironije ne zmore in se smejati samemu sebi ne zna. A če znova citiram slavnega Chaplina, to pač ni lahko: »It takes courage to make a fool of yourself.« ('Za norčevanje iz samega sebe je potreben pogum'.). Morda je tudi zato slovenskih piscev komičnih dramskih besedil zelo malo. Komičnost v sodobnih scenskih umetnostih je prav tako izredno redka, sem ter tja srečamo nekaj ironije, cinizma, kakšno posrečeno domislico ali referenco, ki v smislu visokega komičnega izvabijo nasmešek, a večinoma se ustvarjalci humorju izogibajo. V zadnjem času je v tem smislu izstopal tandem Bele grudi Tee Reba in Leje Jurišić, ki sta v predstavi Med nama in kasneje iz tega izhajajočem trajajočem performansu vzdržljivosti Zofa uprizarjali posiljen smeh, ki se v svoji časovnosti zaradi absurdnosti situacije spreminja v dejanskega pa spet nazaj v prisiljenega in prevzema različne oblike, izraze in zvočne podobe ter gledalcu dopušča širjavo za razkrivanje mehanizmov smeha ter širših performerskih, psiholoških in družbenih implikacij smeha. V predstavi Bolji život je Leja Jurišić skupaj s Sonjo Pregrad razpostavljala navodila za smeh in postavila na ogled različne subjekte, ki gledalcu frontalno ponudijo smeh sam. Raziskava smeha, sploh ob tovrstnem manku, bi lahko bila zanimiva, a se je žal izkazala za vse premalo reflektirano. Komičnega pa ni veliko niti v pisnih oblikah. Glede teorije smeha je pri nas še vedno najbolj izpostavljen Jure Gantar, avtor knjig Dramaturgija in smeh ter The pleasure of fools: essays in the ethics of laughter in različnih člankov o smehu, komediji in njeni povezavi z državo. Slabo kaže tudi kritiki in refleksiji. Ker lahkotne komedije nizajo komične prizore, je strokovni gledalec ob večinoma nedomiselnih vsebinah in njihovih umestitvah prepuščen presoji profesionalne izvedbe komičnih obrtnih veščin, kar pa je morda za nekoga, ki po vsej verjetnosti spada v kategorijo »komedijskega odpadnika«, nekoliko nedomiselno. Večji užitek in smisel, predvidevam, najde v dialogu z resnejšimi komedijami, ki humor umeščajo v širše okvire in golemu smehu sopostavljajo druge gledališke mehanizme, ki ne segajo le po učinku smešnosti.
A kaj je s tem narobe? Ne gre nujno za podcenjevanje lahkotnih komedij, a zase (in morda za druge) želimo nekaj več, nekaj, kar bi poleg serviranih komičnih situacij nekoliko zaposlilo še naš um in zadostilo intelektualnim dimenzijam. Le tako komedija ponuja več kot oddih in sprostitev, le tako aludira na svet okoli nas in nam med smehom ponuja prostor za premislek. A ne želim presojati, katera komedija je »prava komedija«. Kakor za koga. Razpravljamo o človeških nraveh, o okusih pač ne.