Kot je na včerajšnji novinarski konferenci povedal Samobor, ga je besedilo, ki je bilo na 45. Tednu slovenske drame nominirano za Grumovo nagrado, pritegnilo tudi zaradi hitrosti, s katero se igra dogaja. Ta se začne z ljubezenskim trikotnikom, drugo plast predstavlja ukvarjanje z naravo - razmislek o tem, kaj počnemo s samim seboj in naravo, tretjo razmislek o tem, koliko je v ljudeh živalskega in v živali človeškega. Igra se zaključi s podobo raja za dva, obdanega z bodečo žico, ki se v tem trenutku, tako Samobor, izkaže kot zelo aktualna.
Vilčnika, kot je povedal, že dalj časa navdušujejo superheroji, to pa se je začelo ravno s Tarzanom. Tarzan je arhetipski lik, človek iz džungle, ki je tudi izraz naše želje po vračanju k naravi.
Zanimal pa ga je tudi odnos med Tarzanom in Jane - kaj se zgodi po 15 letih življenja v džungli, "ko te to, kar te je v začetku navdihovalo, začne motiti". To pa je tudi arhetip za ljubezen, ko nas stvari, ki so nas na začetku fascinirale, pozneje začnejo motiti. Tu je še Tarzanovo lastno preizpraševanje o tem, ali je človek ali žival. Tarzanu je dal antipod v hijeni Mikeu, ki pa je, tako Vilčnik, celo bolj človeška kot Tarzan. Med drugim posluša jazz in igra trobento.
Mariborski vsestranski umetnik rokgre je sicer profesor likovne pedagogike, ukvarja se z gledališčem, poezijo, prozo, glasbo in scenaristiko. Kot avtor se je podpisal že pod številne pesniške zbirke, radijske igre, dramska besedila, pravljice in romane. Svoj gledališki krst je doživel z igro Zvezda (SNG Maribor, 1997/98), v gledališču pa se je udejstvoval tudi kot režiser, kostumograf in scenograf. Že v zgodnjih letih ustvarjanja je veljal za vodilnega slovenskega dramatika mlajše generacije in je do sedaj prejel nagradi Slavka Gruma, žlahtno komedijsko pero in Glazerjevo listino. Kot scenarist je sodeloval tudi pri televizijskih serijah, glasbo pa dojema bolj kot hobi. Je (so)ustanovitelj nekaterih glasbenih skupin, njegova besedila pa lahko slišimo tudi na radiu, saj jih med drugimi prepevajo Bilbi, Neisha in Severa Gjurin.
Dramaturginja Simona Hamer je spomnila, da je pisatelj Edgar Rice Burroughs lik Tarzana ustvaril v zelo podobnem času, kot ga živimo danes - leta 1912, v času pred gospodarsko krizo in času vrenj pred prvo svetovno vojno. Kot izjemno invencijo Vilčnikovega teksta je omenila kontekst džungle današnjosti, v katero je postavil ljubezenski trikotnik, ki je sam po sebi močan predmet identifikacije vseh starostnih skupin. Dramaturginja nadalje v gledališkem listu pojasnjuje, da moramo prilaščanje dobrin v drami razumeti »v kontekstu današnje neokapitalistične logike, ki si – poleg naših dreves, vode in drugih naravnih virov – prilašča tudi pravico do prihodnosti. / … / Novodobna kolonizacija oziroma t. i. kapitalski kolonializem se zažira v države skozi korporacije, mednarodne združbe, svetovne organizacije, posojilne sklade, diplomacijo, vojaška sodelovanja itn., in to ne samo v tretjem svetu, čeprav je destruktivnost sistema najbolj vidna prav na primeru Afrike. Svetovne velesile tako preprodajajo nafto, baker, zlato, kositer, diamante, les, eksotično hrano, biogoriva, koltan in velike površine zemlje. Džungelski goloseki povzročajo (globalne!) naravne in podnebne katastrofe, na rob izumrtja pa so potisnili mnoge živalske vrste ...« Hamerjeva vidi možnost rešitve ravno v podnebnih spremembah, saj se bo moral svet v boju proti tem spremembam povezati in ponuditi alternativo. Možnost rešitve pa v svoji drami ponudi tudi avtor Vilčnik, in sicer gre za nekakšen »novi raj«, ki temelji na skupnosti in medsebojni pomoči.
Režiserko Evo Nino Lampič je pri Vilčnikovem Tarzanu navdušil tudi razvoj zgodbe. Začne se kot intimna zgodba para z vsakdanjimi vprašanji in težavami, ki preraste v ljubezenski trikotnik in skozi zgodbo odpira pomembna vprašanja našega odnosa do sveta. Pride do trka dveh nasprotujočih idej – na eni strani imamo sobivanje z naravo, na drugi pa željo po nenehnem napredku. Ravno tema človekovega odnosa do narave in njegove želje po preseganju in obvladovanju vsega živega je režiserko najbolj pritegnila, saj meni, da je o tem (še posebej danes) vredno govoriti.
V naslovni vlogi nastopa Marko Mandić, vlogo Jane je prevzela Maša Derganc, Mike je Uroš Fürst. Mandić svoj lik primerja z Don Kihotom, saj se Tarzan precej naivno bojuje proti Mikeu, ki predstavlja ves invazijski svet. Mandić dodaja, da Mike ne pooseblja le zla, pač pa tudi napredek in nove možnosti za človeštvo, kar ni po volji Tarzanu, ki je čisto zadovoljen z razmerami v džungli, četudi niso idealne.
Igralka Derganc je skozi svoj lik Jane spoznala, da oseba, ki ne ve, kaj hoče, laže okrivi druge za svoje nezadovoljstvo, kot da bi se sama spoprijela s težavami. In ker je v džungli ob Jane le Tarzan, vso svojo nejevoljo strese nanj. Nato se v življenju Jane pojavi še Mike, ki po igralkinem mnenju predstavlja hipno srečo, tako kot oglasi, ki nas vsak dan nagovarjajo. Pogosto pa se ne zavedamo, da s kupovanjem sreče kupimo tudi nesrečo – depresijo, melanholijo … Ko Jane proti koncu sprevidi, da mora srečo iskati v sebi, najde tudi svoj smisel.
Fürst upa, da se bo občinstvo prepoznalo tudi v liku hijene Mikea, ki je svetovljanski, izobražen, modno oblečen in poln lepih besed. Čeprav navzven deluje kot prijeten »človek«, si želi nadvlade in lagodja. In takšnih ljudi je, kot ugotavlja Fürst, povsod polno.
Pri nastanku uprizoritve so sodelovali tudi scenografinja Jasna Vastl, kostumografinja Gordana Bobojević, skladatelj Boštjan Narat, oblikovalec luči Vlado Glavan, lektor Arko in asistentka scenografinje (študijsko) Tina Bonča.