Poslednji termina(l)tor nam predstavlja zadnjo avanturo zamejskega tržaškega rojaka Stanka Škerjanc-Scherianija, večnega idealista in upornika, sicer pa lastnika tržaškega lokalnega Radia Juriš. Po čudnem naključju se na sedežu njegove radijske postaje znajde papež Celestin VI.: rojen v Ameriki kot John Wayne, sin matere Dalmatinke, je prvi ameriški papež v zgodovini. V Trst prihaja blagoslavljat novi žaveljski terminal, pri tem pa mu uspe, naveličanemu vatikanskih spletk, za hip pobegniti zlaganosti vsakdana. Tako se povežeta usodi bivšega partizana, neomajnega borca za pravice zamejskih Slovencev, ki je tudi majhnim zamejskim povzpetnikom večni trn v peti, in papeža, ki v Vatikanu ne more udejanjati svoje vizije pravega krščanstva. V bistvu sta si Stanko in Celestin podobna: druži ju predvsem čistost moralne drže, iskrenost intencije, nepokvarjenost in nezlaganost. 
foto Jaka Varmuž
S formalnega – ideološkega vidika bi protagonista morala stati na nasprotnem bregu, vendar se ujameta, razumeta. Celestin beži pred dejstvom, da je v Vatikanu pravzaprav le lutka v igri drugih, in si želi čistega krščanstva. Podobno se Stanko upira hlapčevstvu zamejskih politikantov, ki lahko rojeva le asimilacijo Slovencev. Stanko verjame v tradicijo partizanskega boja, po svojem radiu poziva k akciji, vendar je sam vselej na strani poražencev.
Kritike:
Kot napoveduje že sam podnaslov »revolucionarna komedija z blagoslovom«, se krstna uprizoritev Poslednji termina(l)tor avtorjev Tamare Matevc in Borisa Kobala ter režiserja Sama M. Strelca vrti okoli združitve (vsaj) treh načeloma nekompatibilnih faktorjev; upora, religije in posmeha. Kot paradoksalni skupek ti nastavki ustvarjajo dramsko situacijo, ki bolj kot kar koli drugega simbolizira prenos dveh javno nasprotujočih »ideoloških« nastavkov (zamejska diskriminacija in vatikanska dominantnost) v njun skrajno zasebni dialog, pri tem pa situacije grabi, tekstovno in izvedbeno, v čvrsti komedijantski maniri.
Zala Dobovšek, Delo (05.10.2010)
Iz gledališkega lista:
Pogovor s (so)avtorjem komedije Poslednji termina(l)tor, Borisom Kobalom.
Ste režiser, ki tudi igra in piše; kako ste se tokrat kot igralec znašli med dvema režiserskima ognjema – med režiserjem Samom M. Strelcem in Gojmirjem Lešnjakom – Gojcem, ki je »pod B« tudi režiser?
Brez besed smo se dogovorili, kaj kdo dela. Jaz igram, napisal sem besedilo in medtem ko vadimo, poslušam, kaj govori Gojc, prisluhnem sebi in morda v besedilu kaj popravim, črtam, toda končno odločitev vedno prepustim Samu. Dobro sodelujemo, uglašeni smo in ne posegamo v delo drugega.
Besedila, ki jih pišete za gledališče, so večinoma satire, ki se dotikajo družbene in politične slovenske stvarnosti. Kako besedila, ki se na kateri koli način dotikajo zamejstva, sprejemajo gledalci drugod po Sloveniji?
Odlično. Vedno so me dobro sprejeli, čeprav verjamem, da me – predvsem zaradi političnih razlogov – nekateri med gledalci tudi odklanjajo, ne sprejemajo. Svojih kart in stališč, predvsem političnih, ne skrivam. Pomembno in pošteno se mi zdi, da vsak zastopa svoja stališča, pa čeprav so ta mojim nasprotna. Rad imam ljudi s stališči, ne maram – in takšna je večina Slovencev – tistih, ki stališč nimajo, ali jih spreminjajo vsakodnevno. To je danes, žal, postal že slovenski nacionalni šport. Vendar če se vrnem k vprašanju; primorščino povsod po Sloveniji dobro sprejemajo, zgodi se celo, da sem na Primorskem slabše sprejet kot npr. na Koroškem. Pride tak trenutek, takšno občinstvo, toda v tem ne vidim nobene tragike. To je teater. Sprejmeš ali ne sprejmeš, in greš – naprej. (Več)
Režiser in scenograf Samo M. Strelec
Dramaturginja Maja Lapornik Pelikan
Kostumografka Zvonka Makuc
Avtor glasbe Mirko Vuksanović
Oblikovalec luči Siniša Milić
Avtor scenske poslikave Voranc Kumar
Igralci
Stanko Škerjanc-Scheriani Boris Kobal
Papež Celestin VI. Gojmir Lešnjak – Gojc
Župan (glas) Maurizio Soldà
Povezave: