Vprašam se, če obstaja kakšno zdravilo, kakšen protistrup, če obstaja možnost distance in umika, kaj lahko sploh naredim, da me današnji stampedo najbolj črnočrnih scenarijev ne povozi in ubije. Strah me je, da bom kot samoumevno sprejela to, v kar me nenehno prepričuje okolica: »Situacija je črnočrna!« Počutim se osamljeno. Potem se ozrem okoli sebe in se zavem, da obstajajo ljudje, ki se počutijo podobno. Spoznam, da v recesiji, depresiji, evforiji, histeriji, paranoji nisem sama. Zavem se, da se dá vedno kaj narediti. Da obstajajo sodelavci in kolegi, ki so sposobni zavzeti intelektualno distanco in se situaciji, v kateri smo se znašli, lahko celo nasmejijo. Še več, prepričani so, da je v najbolj črnih trenutkih smeh najboljše sredstvo zato, da se umaknemo, da dosežemo distanco do življenja in samih sebe. Smeh in humor postajata sredstvo preživetja. Vse ostaja enako, le naš zorni kot gledišča je spremenjen in zato naš pogled bolj vesel, zabaven, ciničen, satiričen, še vedno pa oster in kritičen. Če si sposodim misel igralca, režiserja in enega največjih komedijantov vseh časov Charlieja Chaplina: »Življenje je tragedija, če ga gledamo od blizu. Od daleč je komedija.«
Gledališče je refleksija časa, v slabih časih lahko tudi zabavna, komična in družbeno kritična. Izmed enaindvajsetih prijavljenih predstav sem v tekmovalni program festivala Dnevi komedije 2011 uvrstila osem komedij preteklega koledarskega leta, ki se na tak ali drugačen način dotikajo recesije, depresije, evforije, histerije, paranoje našega vsakdana, pa naj bo to na družbenem ali intimnem področju: v Romanci se skozi farso sodnega postopka pokaže popoln razpad sistema, vrednot in demokracije; trpka komedija Družba na poti razkriva zapletenost medčloveških odnosov, tako prijateljskih kot ljubezenskih, razkriva, da je vsak začetek lahko tudi konec skupne poti in da je nemogoče pobegniti pred samim sabo; gledališka burleska Ko sem bil mrtev smeši in razkriva skrivnosti družinskih odnosov; socialna komedija Ponudba in povpraševanje ponuja satiričen pogled na sodobno slovensko družino in družbo ter trk 'stare' in 'nove' slovenske mentalitete; Gajaš, arestant je grenko-komičen portret človeka, ki ostaja zvest svojim načelom in pogledu na svet; Molièrov Skopuh je skoraj sinonim današnje grabežljivosti, želje po bogastvu in stiskaštva na račun drugih; v Poslednjem termina(l)torju se srečata zamejski Slovenec, bivši partizan in borec za pravice zamejskih Slovencev, ki s svojimi idejami samo moti in vznemirja okolico, ter papež, ki prav tako kot borec za pravice manjšine v svojem okolju ne more uresničiti svojih idej; ljubezenska komedija z glasbo Bebop pa se norčuje iz ustvarjalnih kriz in muk umetnikov ter tegob prevaranega moža.
V spremljevalni program sem uvrstila uprizoritve gledaliških ustvarjalcev, ki so nastale izven rednih repertoarnih gledališč, v neinstitucionalnih, off produkcijah, kot neko polje ustvarjalne svobode, kjer so režiserji in igralci lahko izrazili svoje poglede na družbeno stanje in sodobnega človeka: Martin in Gregor ali od junaka do bedaka je sodobna predelava Martina Krpana z živo glasbo in nenavadnimi inštrumenti; v kabaretu PsychoPATTYa sexualis, vrnitev porno dive se mednarodna porno zvezda vrača kot politična aktivistka, ki nas bo rešila pred terorizmom; monokomedija Čefurji raus! po nagrajenem romanu Gorana Vojnovića razkriva življenje čefurja v ljubljanskem 'getu'; in za zaključek še Ločeni odpadki, ki razkrivajo in smešijo odnos Slovencev do tabu tem, kot so narodna in verska pripadnost, istospolna usmerjenost, popivanje …
Drage obiskovalke in dragi obiskovalci festivala Dnevi komedije 2011, vabim vas, da se skupaj upremo recesiji, depresiji, evforiji, histeriji, paranoji. Poglejmo na življenje od daleč, da bo postalo komedija, in se skupaj nasmejmo.
selektorica festivala Dnevi komedije 2011