Nastala je vznemirljiva in pretresljiva gledališka pripoved o zaporniku, ki je tudi za rešetkami ostal zvest samemu sebi in se ni odrekel svojemu specifičnemu pogledu na svet in dogajanje okoli sebe. Igralec Vlado Novak je v monodrami z naslovom Gajaš, arestant znova ustvaril lik, ki nas nikakor ne pusti ravnodušnih. Njegovo svojevrstno pričevanje, ki je prepolno smeha in solz, pa nam navsezadnje spregovori o času, ki ga živimo, in o skupnih rečeh, ki jih tudi sami doživljamo.
Kritike:
Vlado Novak je gledališkega Gajaša uprizoril z enako močjo kot filmskega. Je samosvoj, preprost, občutljiv, napadalen, skoraj shizofren in spet čisto drugačen: vase zagledan, preroški, duhovit, resen in rezonerski. Novakova izrazna sredstva so zminimalizirana do skrajnosti, a kljub temu učinkovita in prepričljiva. Skoki iz enega v drugo razpoloženje so izjemni: gladki in natančni. Novak je nekoliko "zaseben" le pri izlivih gnusa na račun zaporniških homoseksualcev ter pri karikiranju in oponašanju Tita in Kučana.
Videli smo torej novega/starega Gajaša. Brez Vlada Novaka odrske predstave ne bi bilo. Izhodišče, zakaj se je ptujsko gledališče odločilo za monodramo, je potemtakem čisto jasno: v gledališču se spominjamo filma in se pri tem krasno zabavamo na račun "malega človeka".
(Zdenko Kodrič, Pišti Gajaš s filmskega platna še na odre, Večer, 12.109.2010)
Gajaš, arestant
Režiser Marko Naberšnik
Scenograf Branko Hojnik
Skladatelj Branko Rožman
Igralec
Vlado Novak
Povezave: