Also sprach Cage

Also sprach Cage je razširjeni akt, ki nenehno vijuga med različnimi mediji in s tem spreminja svoja performativna sredstva. Začne se kot film, se preoblikuje v ples, postane pesem, da bi se spremenil v govor: nimam kaj povedati in to tudi povem. Besede najprej pridejo od tu in potem od tam. Stanje ni linearno. Naša poezija je sedaj spoznanje, da ničesar ne posedujemo. Katere odeje bodo zagotovile mehek pristanek, če naenkrat pademo v nič stvari? Drago občinstvo, dragi gledalci, vidim kopno, toda ne obstaja način, da bi spali hitreje, ne obstaja način, ki bi ukinil čas žalovanja, ne obstaja način, ki bi pospešil nosečnost, ne obstaja način hoje s klikanjem miške. Ideje so ena stvar, kar se zgodi, pa je nekaj drugega. Čustva – ljubezen, radost, junaštvo, čudež, spokojnost, strah, jeza, obžalovanje, gnus – so v občinstvu. V temi so vse mačke črne. Vsak ima najboljši sedež. Vsak nekaj je odmev niča. Nič ni doseženo z videnjem kosa zemlje. Ko je sistem razpadel, je bila prvič vidna njegova totalnost. Vidim zemljo, ki nam ne pripada in nam nikoli ne bo. Vidim zemljo, polno tveganj, da bi se izgubili v naši individualnosti, v naši lastni celostnosti. Vidim čudovito zemljo, ki je ne najdeš na nobenem zemljevidu. Naše oči so sedaj v odličnem stanju.