Manifest K je gledališka situacija, ki prevprašuje buržoazno ekonomsko razmerje, znotraj katerega se umeščajo tudi gledališke uprizoritve, pri katerih gledalec najpogosteje »od zunaj« konzumira in presoja odrsko dogajanje. Kako (če sploh) se lahko izognemo takšnemu ekonomskemu modelu, ki gledalcu za kupljeno vstopnico omogoča ogled predstave, posedovanje njenega razumevanja, zapolnitev časa, morda kratkotrajni občutek smiselnosti? Manifest K se prične s podpisom pogodbe o prekarnem delu med delodajalcem (E.P.I. Center, ki ga zastopajo ustvarjalci in akterji gledališkega dogodka) in delojemalcem (obiskovalci). Pogodba obsega pet členov in določa tudi plačilo za naše prekarno delo – to je, mimogrede, v dosedanjih uprizoritvah znašalo 7 evrov, tokrat pa le 5 evrov (posledica recesije?) – ki je gledalcu-delavcu izročeno ob vstopu v gledališki prostor.

S podpisom pogodbe gledalci sami postanejo lastnina “predstave”, postanejo pa tudi mezdni delavci (ki si morajo sami  v fordističnem sistemu za tekočim trakom z razdeljenimi nalogami v repetitivnem gibanju, s čim večjo hitrostjo - učinkovitostjo in pod nadzorstvom delovnega vodje pripraviti sendviče) in ljudstvo, ki se v bralno-učnih vajah uči napotkov iz Komunističnega manifesta Karla Marxa in Friderika Engelsa in se skozi različne dejavnosti uri odpovedi privatne lastnine ter grajenju skupnosti v duhu enakosti, pravičnosti, poguma in zmožnosti sprememb.

Gledalec je tako podvržen situaciji, v kateri ne more obstati ob strani; vključen je v “življenje ljudstva” in sodeluje v vseh ljudskih dejavnostih ali pač ne, a izbira ostati ob strani ne odraža pasiviziranega obstranskega stališča, temveč (absolutno) angažirano stališče upora. Bolj kot samo nanašanje na komunistično utopijo “idealnega” družbenega sistema, čeprav se konotacijam in vrednotenju le tega ob tako eksplicitni referencialnosti ne more izogniti, gledališki dogodek problematizira vprašanja gledalca, njegovega sodelovanja, pogleda, razumevanja in tolmačenja siceršnjih odrskih dogajanj ali gledaliških dogodkov ter razmerja med akterji in občinstvom. Z premenjavo distanciranega pogleda v aktivno sodelovanje in vključenost v gledališki dogodek je obiskovalec soočen z lastnim tolmačenjem dogajanja in odločitvijo – v kolišni meri bo sodeloval in na kakšen način.

Seveda je svoboda pogleda in odločitve gledalčeva, a struktura gledališkega dogodka trdno določa posamezne izredno manipulativne sekvence, v katerih so odzivi različni in ti ustvarjajo različne temelje za nadaljevanje dogodka. Tu se pojavi svojevrsten paradoks: v primeru naivnega pogleda ali naivne odločitve obiskovalcev (ko se kljub zavedenju odločimo za “intenzivno” sodelovanje in podrejanje navodilom) “predstava” teče dalje v lahkotnem in zabavnem tonu skupnega opravljanja zadanih nalog, ki pod površino vsaj začasno potlači refleksijo dogajanja; nasprotno pa uporna odločitev “proti”, ki kritično reflektira manipulativne vzvode ustvarjalcev in uprizoritve ali paradoksne temelje uporabe komunistične utopične transfiguracije v pričujoči gledališki kontekst z občinstvom, preobraženim v ljudstvo, interakcijo in skupinsko “ljudsko” vzdušje onemogoči do te mere, da predstava ne zmore več ponuditi platforme za prevpraševanja zastavljenih tendence; nasprotno, izpade banalno in medlo.

Ravno slednje se je zgodilo na FBS. Številne odločitve “proti” sodelovanju lahko pripišemo različnim dejavnikom, izpostaviti pa velja dva: zaradi odsotnosti angleškega prevoda skozi večji del dogodka številni tuji gostje med občinstvom niso razumeli konteksta dogajanja; veliko pa je bilo gledališke publike, ki tolmačenje vrši drugače kot v večji meri “gledališko neobremenjena” publika, s sprotno refleksijo, ki v manipulativnem pokroviteljstvu prepoznava nasilje in tega ne zmore sprejeti zavoljo neke "zabavnosti".

Uprizoritev, ki vsekakor ponudi drugačno gledališko doživetje, na specifičen način vzpostavlja razmerje z obiskovalci in jih prisili na nevajeno pozicijo, tako sicer plasira izhodiščni plato vprašanj glede narave gledaliških sredstev, pa tudi družbenih, a ne zmore seči dlje; z izsevki konceptualne zasnove se prepleta vprašanje mere – do kam lahko seže manipulativnost, da bi obiskovalce spravili v najbolj učinkovito liminalno stanje, kjer bi soočeni z nevzdržno negotovostjo bili prisiljeni k prevpraševanjem lastnih stališč ter odločitvam. To vprašanje se zdi nemogoče vprašanje, kajti v odvisnosti od vsakokratnega občinstva se lahko sooči le z neskončnimi razglabljanji, ugibanji, z lastno nezmožnostjo.

Manifest K je tako izzvenel v prazno. Intenziteta in energija, ki se je vzpostavila v ljubljanskih uprizoritvah, se je v Mariboru popolnoma porazgubila, med občinstvom pa je bilo čutiti in slišati negodovanje; uprizoritev z zaspano in nekoliko prisiljeno atmosfero ljudi ni postavila v prostor vmesnosti z vznemirljivimi prevpraševanji, niti prostor zabavnosti, ampak v večji meri v prostor še večje distance ter izločitve iz skupnega dogodka.

Zabeležili smo tudi utrinke s pogovora o predstavi:

Sebastijan Horvat, režiser: »Komunistični manifest smo vzeli kot orodje kritike tega sveta in obstoječih razmerij v njem, ne kot recept, ki daje končne rešitve.«

Aljoša Ternovšek, igralec: »Ukvarjali smo se z idejo komunizma, ne s preživelimi totalitarnimi sistemi. In kot ideja se mi zdi še vedno lepa, kot edina alternativa svetu, v katerem živimo.«

»To, da predstava ustvarja tudi oporečnike, je izvrstno. Nismo hoteli, da bi se vsi identificirali in navdušeno vzklikali z nami….«

Akterka v gledališkem dogodku: »Predstava tu ne obstaja kot delo, ki ga iz distance konzumiramo, ampak dogodek obstaja kot skupna izkušnja /…/ Je nekaj, kar sproža premislek gledalcem, kaj delajo, ko gledajo predstavo.«

Matej Bogataj, voditelj pogovora o predstavi: »V vaši predstavi se mi zdi dobro, da ste ljudem pokazali, kaj je to korporacija – podpišeš pogodbo in na koncu izdihneš dušo v vrečko … V tem smislu se mi to zdi umetniška gesta, ker pokažete, kaj vsi počnemo, ne da bi se tega zavedali.«

***

Že vrsto let v času Festivala Borštnikovo srečanje vsakodnevno izhaja Bilten, ki ažurno in temeljito poroča o celotnem dogajanju na festivalu. Vsebinsko Bilten bogatijo in ustvarjajo mladi avtorji, študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in mariborske Filozofske fakultete. Bilten z njihovo pomočjo pokriva širno polje festivalskega dogajanja, s spremembami v 2010 pa vnašamo svežino v prav vsako celico Festivala!
(Ksenija Repina Kramberger)
 
Na Sigledal festivalsko dogajanje bogatijo prispevki sodelavcev spletnega portala slovenskega gledališča www.sigledal.org kot tudi prispevki avtorjev Biltena, ki tako razširja svoje polje vidnosti še izven festivalske lokacije.
(Nika Arhar, urednica spletnega fokusa Borštnikovo srečanje 2010 na Sigledal)