Kolažna dramska adaptacija črtic in esejističnih del Cirila Kosmača, ki se je je lotil dramatik Srečko Fišer, je nastala ob stoletnici rojstva tega primorskega pisatelja, premiero pa doživela, kot lokalpatriotskemu duhu pritiče, na odru SNG Nova Gorica. Nastala drama, naslovljena Pogovori, samogovori, se precej rigidno drži (četudi raznoterih) Kosmačevih literarnih predlog, tako da v vsej svoji tekstovni gostoti na odru deluje precej izumetničeno, kar še posebej velja za prvi del, kjer so v monološko strukturo zbrane privzdignjene izpovedne misli o pisateljevanju.
Ta dolg monolog režiser Jaša Jamnik sicer razbije na tri protagoniste in tako nekoliko razrahlja odrsko precej hermetičen, očitno (tudi po Fišerjevi adaptaciji) literaren tekst – s tem aktom pa mu ne uspe izstopiti iz privzdignjenega patosa besede, za katero Ciril Kosmač očitno ni imel nikakršne vizije po uprizarjanju. Kar naj bi bil poetsko izpovedni, biografsko obarvan portret tega odličnega slovenskega novelista, postane zgolj slab hommage, ki lahko v svoji monotoni patetiki kvečjemu priskuti to pomembno literarno figuro (npr. šolajočemu se) občestvu. Umetniška samorefleksija je resda še kako relevantno in aktualno vprašanje, ki pa se pri dotični uprizoritvi zaradi načina govora in ogromne koncentracije besedila ter s kostumografijo v minuli čas postavljenega dogajanja, izgublja v megli preteklosti. Arhaična in že kar šovinistična je tudi umestitev muze med tri moške monološke protagoniste, ki se dviga nad celotno dogajanje kot tretjeosebna pripovedovalka z mikrofonom, med tem pa ne pozablja pokazati tudi nekaj čutnosti tako, da pokaže košček kombineže.
(Igralsko) nekoliko bolj živ je drugi del predstave, kjer gre za dramatizirano adaptacijo Kosmačeve novele Življenje in delo Venca Poviškaja. Prehod v »novelo« je zanimiv, saj se vse tri moške osebe in muza skoraj neopazno preobrazijo v dramske/literarne like. Če so se prej vse osebe na odru nekako alternirale v vlogi interpretov misli Cirila Kosmača in so tako zastopale njegov mnogoteri, a enotni alterego, sedaj v vlogi lika Petra, podvojene figure pisatelja, ki ga je Kosmač sam nastavil za svoj alterego v noveli, nastopi samo Iztok Mlakar. Ta dogajanje v gostilni, kjer se dogaja »novela«, sprva opazuje z distance, in zdi se, da bo kot pripovedovalec tam tudi ostal in delil intimne skrivne poglede z osebami zgolj kot njihov avtorski snovalec. Mlakarjeva naloga pa je popolnoma vstopiti v zgodbo o Vencu in ga celo impersonirati. Struktura predstave tako preveč rigidno razpade na dva ločena dela, ki izgubita na začetku obetavno nakazano povezavo.
Odpira se tudi veliko vprašanje, zakaj je vključena ravno ta novela in zakaj praktično v celoti, saj se prvi del ne obotavlja lepiti v kolaž raznorodnega materiala. Je Vence Poviškaj tako tipična kosmačevska figura malega iznakaženega človeka, da se da Kosmačevo delo shematizirati nanjo? Z dramatizacijo te novele se težišče preveč nagne k zgodbi, ki skoraj popolnoma povozi nastavke, ki bi problematizirali kompleksno pozicijo avtorja in ustvarili močnejšo avtopoetsko zanko, česar se prvotni samogovor vendarle loteva. Poanto predstave bi lahko iskali v parafrazi pisatelja Petra: »Vence Poviškaj, c'est moi«, ki se razširja tudi na Kosmačevo identifikacijo z vsemi njegovimi ustvarjenimi liki. Vprašanje pa ostaja, ali bi se lahko Kosmač identificiral z umetno ustvarjenimi dramskimi liki predstave Pogovori, samogovori.
Na pogovoru o predstavi smo lahko slišali:
Srečko Fišer: »Prav gotovo je Ciril Kosmač avtor, ki ga čutim, čeprav je ta dramatizacija drugačna od mojega doslejšnjega ukvarjanja z njim. Motiv tu je drugačen; ker je literarno gledališče tako rekoč psovka, se mi je zdelo zanimivo poskusiti neko virtuozno literaturo, kar Kosmač gotovo je, pripraviti do tega, da bi funkcionirala na odru. Zdelo se mi je zanimivo postaviti tudi notranji dialog, ki ga scenske obdelave ponavadi zaobidejo. Posebej sem ga želel postaviti v kombinacijo z drugim besedilom – kot preplet metaliterature in literature.«
Jaša Jamnik: »V uprizoritvi Pogovori, Samogovori se preveč ločuje prvi in drugi del, jaz skušam gledati nanj kot na komad iz enega kosa. Takšna je tudi scenografija, ki je nekakšna krčma življenja, kjer je vse možno. Scenograf je naredil nek čuden prostor, ki zrcalno deluje v več smereh, je prostor sanj in sanjarjenja, kjer se stvari čudno vidijo in zgodijo, drugače od realnega sveta.«
Iztok Mlakar: »Z igro kljub prehajanju med vlogami ni bilo posebnih problemov. Problemi so bili z jezikom. Literatura je namenjena temu, da jo bereš v postelji, ne pa, da jo predavaš pred stotimi na odru.«
Kristijan Guček: »Mene v gledališču zanima popolna transformacija, sicer mi je dolgčas. Kjer me zapelje, poskušam najti popolnoma drug način hoje, govora, a tako, da vsebina ne izgine. Zdi se mi, da mi je to tu uspelo.«
Branko Ličen: »Včasih je dobro, da v predstavi nimaš mnogo teksta, kdaj pa je hudičevo težko nekaj narediti z malo besedami. Reklo, da ni malih vlog, so samo veliki in mali igralci, v teoriji lepo zveni, drugače pa je hudičevo težko.«
***
Že vrsto let v času Festivala Borštnikovo srečanje vsakodnevno izhaja Bilten, ki ažurno in temeljito poroča o celotnem dogajanju na festivalu. Vsebinsko Bilten bogatijo in ustvarjajo mladi avtorji, študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in mariborske Filozofske fakultete. Bilten z njihovo pomočjo pokriva širno polje festivalskega dogajanja, s spremembami v 2010 pa vnašamo svežino v prav vsako celico Festivala!
(Ksenija Repina Kramberger)
Na Sigledal festivalsko dogajanje bogatijo prispevki sodelavcev spletnega portala slovenskega gledališča www.sigledal.org kot tudi prispevki avtorjev Biltena, ki tako razširja svoje polje vidnosti še izven festivalske lokacije.
(Nika Arhar, urednica spletnega fokusa Borštnikovo srečanje 2010 na Sigledal)