Nika Arhar, SiGledal, 10. 10. 2011

Energični mladostniški pobeg v režijskem kontrapunktu senčne igre

Primerjalna analiza mladinskega dramskega besedila. Dragica Potočnjak: Prov hudo – Dragica Potočnjak / ustvarjalci predstave (režija Andrej Jus, dramaturgija Andrej Jus in Kim Komljanec): Prov hudo.

Prov hudo / Ajda Primožič

Uprizorjeno dramsko besedilo se lahko od prvotnega, avtorjevega besedila močno razlikuje. Kakšne so spremembe besedila, ki jih za uprizoritev napravijo ustvarjalci, in kako te učinkujejo? Kaj nam lahko povedo o pisanju dramskih besedil in o njihovem branju z namenom uprizoritve? V čem ustvarjalci iščejo gledališkost besedil? Pot od besedila na papirju do besedila na odru premišljujemo skozi primerjalne analize avtoričine in uprizoritvene verzije besedila.

Predstava Prov hudo je uvrščena v spremljevalni program Zlate paličice 2011.

Enajstletna Julija je, lahko bi rekli, čisto običajna deklica. Polna energije, pametna, nabritega jezika in tudi prijazna, čeprav to ni vedno najbolj razvidno. Pa tudi obupana, saj sta se njena starša ločila, sama pa se seli od mame do očeta in nazaj. Besedilo Dragice Potočnjak in uprizoritev v režiji Andreja Jusa se osredotočata na dneve najhujšega dekličinega obupa, ko slučajno prebere pismo sodišča, da skrbništvo dodeljuje očetu, deklica pa pobegne od doma oziroma z obeh domov in izgubljeno tava naokoli. Skozi Julijino potepanje po mestu, njene dogodivščine, srečevanja in njeno vedenje besedilo Prov hudo izriše boleč svet družine, ki v skupnem življenju ni uspela, in predvsem način, kako takšni dogodki vplivajo na otroke in kako se ti spopadajo s tem, točneje, njihovo nemoč pri tem. Na eni strani odrasli, ki se iz različnih razlogov (nemožnosti, bolečine, otročjosti) v večji meri ukvarjajo sami s sabo, in na drugi strani otroški svet, ki dogodke, na katere sam nima vpliva, sprejema s svojo otroško občutljivostjo in še nerazvitimi močmi za zapopadenje in soočanje z njimi. Julijina zgodba se konča srečno. Med pobegom spozna fanta Andreja in nenavadno staro gospo Julči, ki ji pomagata prebroditi težke trenutke med pobegom, vsi dogodki pa pripeljejo tudi do tega, da Julija sama spozna in sprejme marsikatero realno dejstvo o življenju.

Besedilo Dragice Potočnjak se fokusira na Julijin svet, skozi dogodke, dialoge in osebna razmišljanja oz. pogovarjanja same s sabo šele izvemo ozadje njenega pobega (ločitev staršev, podajanje od enega do drugega, očetova nova družina, mama ostala brez službe, sodišče je odločilo, da bo morala živeti pri očetu). Njeni starši nastopijo šele na koncu besedila, ko Julijo le najdejo in se dogodki lahko razrešijo v srečni konec. Besedilo tako prikazuje živahno, dinamično dogajanje, saj je Julija nenehno v gibanju, na begu, v kontaktih z ljudmi jezno nastrojena in razborita ter polna ostroumne jezikavosti, dialogi pa so otroško nabriti, inteligentni, duhoviti in polni besednih iger. Nekoliko drugačna se Julija prikaže v prizoru z objokano mlado žensko v parku, do katere Julija sama pristopi; v tem prizoru najbolj izrazito spoznamo njeno toplino in prijaznost, ki v drugih prizorih v tolikšni meri ni mogla priti do izraza.

Uprizoritveno besedilo ohranja vse poglavitne elemente (družinski okvir in razloge za trenutno dogajanje, potek zgodbe, osnovne like zgodbe in njihove karakterje, občutja in razmišljanja deklice), avtoričino besedilo pa nekoliko skrajša, prizore in osebe, ki za sam potek in razumevanje zgodbe niso bistveni, skrči ali jih izpusti, vedenje Julije nekoliko »pomladi« (prilagodi njeni starosti), zaostri posamezne dogodke, ki so neposredno povezani z doživljanjem dogodkov (avtomobilska nesreča, Julijina nočna mora), tako da je linija poteka dogodkov in razpleta ter čustvenih odzivanj bolj osrediščena, predvsem pa s specifično režijsko odločitvijo uvede strogo ločitev na – pogojno rečeno – svet odraslih in svet mladih. Oba sicer preveva nekakšna neprijaznost in soočanje s njo, a medtem ko je prvi prikazan kot sprti, nasilni in egoistični svet odraslih, slednji ostaja svet mladostniške energije, občutljivosti, ranljivosti, vihravosti, pa tudi humorja. V njem najdemo tudi tisto, čemur včasih pravimo »otroška duša«, »otroško« navdušenje, pozitiven pogled na svet, tisto uporništvo, ki stremi k ohranjanju pravih vrednot, humor in poetičnost, toplino in prijaznost. Medtem ko je tudi »odrasli svet« v avtoričini verziji posredovan preko »mladostniškega«, uprizoritvena verzija besedila to razliko izrazito poudarja z uvedbo kratkih prizorov senčne igre odraslega, »tečnega« sveta, skorajda brez besedila, a z glasbo, ki podčrtava tesnobno atmosfero ali napetost situacije.

Prva dva senčna prizora izrišeta okvir celotne zgodbe – en prizor prikazuje kosilo pri Julijinem očetu, kjer oče Julijo ignorira, njen mali polbrat pa ji neprestano nagaja; drugi pri mami doma, ki se ji mudi v službo, Julija pa najde pismo sodišča (vsebino razkrije off) – in tako že na začetku vzpostavita pred-dogajanje oziroma pojasnita motiv za Julijin pobeg od doma. Dogajanje se odvija za platnom, vidne so samo sence oseb in dogajanja, a ta vizualna predstavitev jasno pojasni izhodišče zgodbe ter ga s črno-belo senčno podobo ter ustrezajočo glasbo dodatno pomensko obarva, a tudi nekoliko pretirano ilustrativno podvoji občutja. Kratka replika po slišani vsebini pisma – Julijin razburjen odziv dodatno pojasni njeno čustveno prizadetost, potencira jo naraščajoča glasnost glasbe, ki dogajanje prenese iz senc v osrednje dogajanje. Teh prizorov v avtoričini verziji ni; takoj v prvem prizoru smo vrženi v osrednje dogajanje dinamičnega lovljenja in bežanja (Julija je želela ukrasti polnilec za mobitel in jo prodajalec lovi), samo ozadje njenega pobega pa zvemo šele kasneje, retrogradno.

Senčni prizor se v uprizoritveni verziji ponovi še enkrat, ko Julijo zvečer na ulici preganjata dva napadalca, reši pa jo Andrej, ki se mimo pripelje na rolki. Odigran prizor v avtoričini verziji je v uprizoritveni spremenjen v kratek in nem prizor bežanja pred dvema sencama, podložen z glasbo, ki podčrtava napetost. Dialog med Julijo in Andrejem v tem prizoru za sam potek zgodbe ni bistven, večinoma ima vlogo dodatne povednosti o karakterjih obeh preko duhovitih in mladostniško razboritih dialogov, a je to dovolj jasno že drugod. V uprizoritveni verziji je dialog tako črtan, samo dogajanje je razumljivo iz vizualne in glasbene plati odrske postavitve, ostaja pa le kratka Andrejeva replika, ko jo povabi na rolko in se odpeljeta.

Uprizoritvena verzija tako pri adaptaciji besedila (čeprav gre le za tri prizore) temeljito poseže s svojo režijsko vizijo, zaradi katere nekaj dogajalnih prizorov zbriše (prvi prizor kraje polnilca za mobitel, ki pa je v podobni variaciji prisoten v tretjem prizoru avtoričine verzije oz. četrtem prizoru uprizoritvene verzije) ali jih transformira v pretežno neme in vizualne ponazoritve. S takšno poanto uprizoritev dogajanje nekoliko zgosti in ga osredotoči na osrednji lok zgodbe, z jasno uvodno predstavitvijo širšega družinskega okvira kot vzroka, ter poantira prepad med nasilnim, vase zagledanim svetom brez občutljivosti za otroke in mlade ter drugače naravnanim in polno energetiziranim mladostnim svetom; dramsko napetost gradi v kontrastiranju med stiliziranim, reduciranim črno-belim, zadušljivim svetom in razprtim in svobodnim (pa čeprav ne le lepim) svetom, v prid tej pa se odreče nekaterim dialogom, ki poudarjajo duhovitost, inteligentno otroško nabritost, frcanje, ostro odzivnost, in dinamiki, ki jo ti prinašajo. Podoben princip spreminjanja besedila v igrani del je uporabljen še znotraj prizora, v katerem fant in dekle ponoči skušata napasti Julči, del dialoga pa je nadomeščen s koreografsko akcijo v temi.

V tej izpostavljeni razliki sta Julija in Andrej naslikana tudi z vedenjem nekoliko mlajših oseb. Njeni odgovori in pogovori so še vedno enako bistroumni, hitro odzivni in nabriti, ohranjajo dinamiko in prikazujejo inteligentno in samostojno, a še vedno ne odraslo deklico. Tako ima v uprizoritveni verziji Julija igračko – opico Ficko – ki jo povpraša za nasvet, ko je lačna (čeprav je opica omenjena le enkrat), avtoričin prizor, ko sredi noči zbeži od Andreja in obupana, utrujena in izgubljena tava po mestu, pa je v uprizoritveni verziji transformiran v nočno moro, ki združuje cel obup njenega bega in otroško presojo o nemožnosti vrnitve domov. Julija v uprizoritveni verziji tudi ne prepozna poezije, ki jo recitira Julči, medtem ko je v prvi verziji kar prava izvedenka za poezijo. Nekatere njene replike so skrajšane, kar je sicer povezano tudi z zgostitvijo zgodbe in dialogov. Ko starše pokliče in pojasnjuje, da je pri drugem staršu, je telefonski pogovor kratek in Julija nima tako izdelanega, premišljenega načrta, kako zakriti svojo odsotnost (svoj beg), pa tudi Julči manj razlaga o mami in očetu. Andrej je že v začetku označen kot dvanajstletni fant (in ne trinajstletni kot v avtoričini verziji), njuna mladostniška zaljubljenost je prikazana nekoliko bolj otroško in nerodno. Andrejevo vedenje je sicer prilagojeno nižji starosti predvsem v odnosu z Julijo v njegovi sobi; tu se sicer izraža zaljubljenost in tudi Andrejev poskus približevanja, a se konča z, glede na starost nekoliko pretirano regresivnim otroškim oponašanjem telebajskov. Prav tako je črtan prizor z moškim v parku, ki Julijo nadleguje. Za sam potek prizor ni bistven, dodatno slika nevarnosti in plasti mesta ter Julijin močan karakter in njeno prestrašenost ter izgubljenost, njegova odsotnost v uprizoritveni verziji pa v sklopu vseh sprememb deluje kot zgoščevanje in doseganje večje trdnosti ter koherentnosti okrog osrednje linije.

V skladu s tem je izpuščena tudi večina omemb Julijinega dedka Florijana, tudi znanca gospe Julči. Avtorica dedka vpelje kot lastnika hiše, v kateri živi Julijin oče z novo družino, v uprizoritveni verziji pa je izražen le strah, da Julijo in mamo vržejo iz stanovanja, saj je mama izgubila službo. Dedek pa odigra bistveno vlogo za razrešitev dogajanja v avtoričini vlogi, saj je on tisti, ki pokliče Julijinega očeta in s tem pogovorom popolnoma spremeni očetovo obnašanje od trmoglavega, nasilno egoističnega, žaljivega in sovražno nastrojenega do očeta, ki se je pripravljen pogovoriti. Takšen konec je v uprizoritveni verziji predrugačen v razplet, ki izkazuje lastno spoznanje staršev o nerazumnem obnašanju in njuno samoiniciativno pripravljenost, da se sporazumeta s pogovorom, kot odgovorna odrasla. Kot se je Julija skozi dogodke med begom marsičesa naučila in spoznala, da njeno ravnanje ni bila najboljša rešitev, ta preobrat pri starših zaradi svoje potenciranosti povzroči kar nekoliko absurden dogodek – v uprizoritveni verziji avto ne zbije samo Julije na begu pred starši, ampak tudi oba njena starša. Tako vsi trije ležijo v bolnici v isti sobi, samo dogajanje in pri starših strah, ki sta ga doživljala, ko je njuna hčerka izginila, pa sta spoznanje prinesla vsem. Oče je v uprizoritveni verziji veliko bolj »človeški« že od začetka zaključnega, bolnišničnega prizora, pripravljen na pogovor in razrešitev situacije vsem v prid. Pretekli spori in zapleti ne potrebujejo avtoritete v vlogi dedka, ki bi jim zaukazal spravo, ampak je nesrečna situacija sama osebe pripeljala do spoznanja ter hipnega razpleta, v sproščeni situaciji, kjer se pohecajo in smejijo, pa novo razumevanje vsem prinese olajšanje. S takšnim zaključkom se uprizoritvena verzija v večji meri približa posredovanju sporočila, medtem ko avtoričina s posredovanjem Julijinega dedka (očeta Julijinega očeta) prikaže, da so tudi odrasli včasih kot otroci, ki potrebujejo starše, da jim povedo, kaj je prav; s tem demistificira starševsko »vsemogočnost« in jih z njihovimi otroci poveže preko skupne značilnosti, saj je v vsakem staršu nekaj otroka in vsak človek dela napake.

Glede na svojo specifično režijsko zamisel – izpostavitev osnovnega nasprotja oz. vidnejšo izpostavitvijo okvirja Julijine zgodbe – uprizoritvena verzija nekatere duhovite, slikovite in dinamične dialoge prenaša v odrske prizore z drugimi, režijskimi in igralskimi prijemi in odločitvami ter avtoričino besedilo pri tem zgoščuje v jedrnato odrsko strukturo. A medtem ko se avtoričina verzija v večji meri približuje kompleksnemu mladostniškemu doživljanju, saj vse dogajanje prikaže skozi pogled Julije, in tako širše odpira prostor za bralčevo/gledalčevo razbiranje situacij in občutij, uprizoritvena verzija v značilno energično mladostniško doživljanje s kontrapunktom igranega in črno-belega senčnega sveta uvaja dodatno, dvodimenzionalno perspektivo sivega »odraslega«sveta, ki poudarek prenaša na skorajda objektivno sliko situacije in neposrednejše spoznanje.

Zlata paličica, Draga Potočnjak

Povezani dogodki

Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 11. 10. 2011
Gledališče za otroke in mladino postaja čedalje bolj pomembno
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 12. 10. 2011
Okrogla miza o gledališču za mlado publiko
Nika Arhar, SiGledal, 8. 10. 2011
»To je stoodstotna resnica. Načeloma.«
Nika Arhar, SiGledal, 1. 4. 2011
Zaokrožen pogled na celotno slovensko dramatiko
Nika Arhar, SiGledal, 8. 3. 2011
Marec, mesec slovenske dramatike