Nuša Komplet, SiGledal, 6. 6. 2013

Klistiranje priporočamo vsaj dvakrat. (vaša lekarna)

Pogovor z gledalcem (p)o predstavi: Oliver Frljić: Klistirajmo Srčka!, Prelet, 4. 6. 2013.
foto: Peter Uhan
foto: Peter Uhan
foto: Peter Uhan
foto: Peter Uhan
foto: Peter Uhan
foto: Peter Uhan
foto: Peter Uhan
foto: Peter Uhan
foto: Peter Uhan


Tokrat je drugače. Je bolj o tem, kako predstaviti predstavo.
Gre pa tako: Prvi je bil na večerni vaji in drugi je gledal predstavo. Potem se dobita na pivu (gre za slovensko pivo Human fish) in se sestavita v dialog. Prvi je malo neučakan, drugi je pod vtisom predstave, ki mu je pisana na kožo, saj uživa v razpiranju konceptov in tehničnih rešitvah. Moški, pač.

Kako je bilo?
A me ne bi česa bolj specifičnega vprašala?

Hm, ne vem … Bi žanrsko opredelil predstavo?
Komedija. Klasika. Histerična komedija. Vsaj na tej strani odra, kjer sem jaz sedel.

Kakšna pa je ta stran?
Vsi igralci so poenoteni: imajo isti kostum, uradno, črno moško obleko z belo srajco in kravato, brčice … Zaradi tega sem imel občutek, da karakter v igri čisto sovpada s tem, kar igralec lahko ponudi, koliko je pravzaprav on sam ta dramski lik, saj je zaradi zunanjega poenotenja od njega ostal le nek volumen, obraz z mimiko in roke s kretnjami. Vsi pa so tudi totalno našponani. Vse je pretirano, emocije so karikirane, veliko kričijo. Igra je zelo ekspresivna. Sicer pa je podobno bralni vaji, saj imajo vsi pred seboj fascikle, vodo. En igralec je povezovalec in govori didaskalije, vendar jih soigralci ne odigrajo. Avtorjeve napotke preberejo, vendar jih gladko ignorirajo oziroma jih prepustijo gledalčevi domišljiji.

Ne deluje čisto klasično …
Saj ni. S stališča zgodbe je predstava klasična komedija, saj pripoveduje preprosto zgodbo neke meščanske družine, ki jo je enostavno spremljati.

Kakšna pa je postavitev?
Vsi sedijo za mizo, ki jo obdaja kulisa iz treh stranic; dveh stranskih in ene v ozadju. Didaskalije prostor opisujejo drugače, namesto štiridelnega okna je osemdelno, namesto dveh vrat, so tri. Luč se ves čas spreminja, občutek sem imel, da se spremeni vsakič, ko nekdo nekaj reče. Soba je bela, vrata so bela, prostor je čisto osnoven, ampak deluje kot platno, na katerega boš nekaj narisal. In ni le kulisa.

Kaj pa je še?
V bistvu se na odru odvijata dve predstavi hkrati. Ta kulisa je kot španska stena, ki deli prostor dogajanja na dva dela. Lahko gledaš to osnovno zgodbo, ki je nadrejena, ali pa drugo, ki se dogaja za kuliso. Ko so me na blagajni spraševali, s katere strani bi raje gledal, se nisem mogel odločiti, in potem se je biljeterka odločila namesto mene.  

Bi bil raje na drugi strani odra, zadaj?
Ja, čeprav sem se potem sprijaznil, da sem spredaj in bom pač sledil zgodbi. Ves čas pa bolj vleče druga stran, ker ves čas veš, da bi bilo možno videti tudi to, kar se dogaja zadaj. Vidiš osvetljen prostor, luč, slišiš glasove. Na trenutke sploh nisem mogel sledil predstavi in bi najraje kar vstal in šel pogledat, kaj se dogaja zadaj, tako me je zanimalo.

Zakaj?
Ker veš, da je dogajanje spredaj le maska, da je vse zaigrano, zadaj pa je še ena zgodba, ki je najbrž manj zapakirana, bolj resnična.

Pa se ta dva prostora s čim povezujeta?
Scena se v enem momentu podre. Zagledaš odrske tehnike, ki to vmesno sceno podrejo. In vidiš na drugo stran. Tam je še ena miza, enaka, kot je na tej strani, in igralce, ki čakajo na vstop na oder. In ko se kulisa podre, ostanejo le centralna vrata, skozi katera, od zadnje strani, pogleda služkinja na način »Kaj se zdaj tu dogaja?« Pride do super preobrata, ker ne veš več, kaj je zdaj noter in zunaj. Nasmejal sem se situaciji – podrla se je hiša, nekdo pa odpre edina vrata, ki so še ostala, in pogleda v notranjost te podrte hiše na način »Kaj se zdaj tu dogaja?« Igralci s sprednje strani odra potem postavijo kulise nazaj, kot da se ni nič zgodilo, kot da si morajo popraviti sceno, da lahko igrajo naprej. Kot pri igri s frnikolami, ko ti nekdo s kolesom povozi luknjo in jo moraš narediti na novo, da se lahko igraš naprej. Naslednjih nekaj minut pa sem razmišljal čisto s tehničnega vidika, kako so to podiranje in sestavljanje lahko tako hitro izpeljali.

Kaj pa na koncu?
V zadnjem prizoru so tako vsi igralci na sprednji strani odra. Tudi tista dva, ki prej ves čas čakata v zaodrju. In zgodba se kot ponavadi razreši, pride kot do neke katarze, igralci vstanejo, gledalci ploskajo. Vendar pa tudi konec ni čisto običajen, ker igralci stojijo kot vkopani in se niti ne priklonijo, strmijo v nas, v gledalce, neprijetno je in potem začnemo počasi odhajati iz dvorane.  

Zdaj že lahko poveš, kako je bilo?
Niti enkrat nisem zazehal – to je zagotovo zelo dobro. In še enkrat bi jo šel pogledat z druge strani.


O čem pa se po predstavi pogovarjate vi?

Prelet

Povezani dogodki

Festival
Nuša Komplet, Sigledal, 26. 4. 2013
Šli smo v vesolje in ugotovili, da bogov ni
Nuša Komplet, Sigledal, 23. 4. 2013
O tem, kako se z metlo leti
Nuša Komplet, Sigledal, 25. 4. 2013
Postapokaliptična, posthumanistična risanka hahazehzeh
Nuša Komplet, Sigledal, 26. 4. 2013
Včerajšnji žuri so jutrišnja prihodnost
Nuša Komplet, Sigledal, 4. 6. 2013
Kdo je čefur?
Nuša Komplet, SiGledal, 26. 10. 2013
Pičimo (narobe svet)!
Nuša Komplet, SiGledal, 20. 10. 2013
Pičimo (uglajeno v črnem in z razgreto glavo po vetru)!
Gost

Predstava sezone!!! Predstava z res velikim P!!!

6. 6. 2013