Maša Pelko, SiGledal, 2. 6. 2013

Marko Bratuš: »Fraza »pošten politik« že sama sebi nasprotuje«

Marko Bratuš je z majem 2013 prevzel funkcijo umetniškega vodje Gledališča Glej in zase pravi, da težko zdrži na enem mestu. Diplomirani dramaturg, ki deluje na področjih filma in radia ter je eden od ustanoviteljev spletne strani Vest.si, se je na odru Gleja prvič preizkusil v sezoni 2011, ko je režiral Misterio Bufo Vladimirja Vladimiroviča Majakovskega. Na letošnjem festivalu Prelet bo v njegovi režiji premierno uprizorjena politična satira Janezov pasijon, ki spremlja življenje izmišljenega slovenskega politika.

Marko Bratuš / foto Tomato Košir

Z majem ste prevzeli funkcijo umetniškega vodje. Imate trdno zarisano pot in cilj, do katerega želite popeljati Gledališče Glej?

Zdi se mi, da bom svoje delo lahko ocenil šele po letu dni, ko bom videl, kako so zaživele stvari, ki sem jih sam pripeljal na oder, kar bo šele v sezoni 2014. Smer Gleja je gotovo jasna in od tega ne nameravam odstopati, ne vidim pa ga kot prostora, kjer bi izživljal svoj ego. Moja vizija je bolj trdna samo s stališča, da sem še bolj gotov v to, da Glej dela pravilno, in sicer da ostaja “zatočišče”, ki daje prostor različnim oblikam gledališča ter možnosti ljudem, ki jih sicer ne bi imeli. Vizija mora biti jasna, kajti ko je smer začrtana, se lahko od nje tudi oddaljiš, pa še vedno stremiš k istemu cilju.

Gledališče Glej ima specifičen način snovanja umetniškega programa. Vse leto imate odprti poziv ustvarjalcem. Na kakšen način naredite selekcijo oziroma kaj je tisto, kar vas pritegne pri določeni ideji, da se njej in njenim avtorjem odločite dati priložnost?

V osnovi Glej ostaja eksperimentalno gledališče in pokriva to nišo v slovenskem prostoru. Iščemo predvsem avtorje s svežimi in novimi idejami, ki imajo specifičen pristop do same režije, saj Glej, prej kot vse drugo, ostaja v glavnini režijsko gledališče. Veliko je odvisno tudi od ustvarjalca samega – osebno rad vidim, da je to nekdo, ki je projektu predan in z njim diha. Drugi kriterij pa je, da je izbrani projekt pisan na kožo Gleju oziroma da bi si projekt težko zamislili kje drugje.

Kakšno prednost torej predstavlja odprti poziv?

Odprti poziv omogoča zelo raznoliko gledališko ustvarjanje, ki v svoji osnovi izhaja iz vzgibov ustvarjalcev in ga ne diktira umetniški vodja. To bo moč lepo videti na letošnjem Preletu, kjer se predstavljajo popolnoma raznorodne predstave – Prometej kot izčiščena in govorna predstava, Janezov pasijon v moji režiji je veliko večji “raztur”, ki temelji na parodiji, pa Kabaret kurac, kjer rezidenti G-Fart ustvarjajo nekaj popolnoma novega in polnega mladostne energije ter se ne podrejajo zakonitostim gledališča. Tu imamo še Zato sem srečen Jureta Novaka, ki kuha in razlaga o depresiji, ter lutkovno predstavo Kako je Jaromir iskal srečo, ki je sicer otroška zgodba, vendar je namenjena tudi odraslim. Morda bi prav zaradi te raznovrstnosti lahko kdo prehitro sklepal, da so stvari brez pomena nametane skupaj, dejstvo pa je, da je vsaka posamično močna v nekem segmentu. Zelo pomembno se mi zdi, da imamo avtorje, ki so močni v svojih izhodiščih.

Kakšna pa je publika Gleja – najbrž gre za določen krog ljudi, ki jim je neinstitucionalna scena zanimiva in blizu in se vedno vračajo. Kako bi bilo mogoče razširiti ta radij, pritegniti novo vrsto publike?

Ne bom rekel, da poznam prav vse gledalce poimensko, se pa gotovo videvajo podobni obrazi. Veliko smo se ukvarjali s tem, kdo je naše občinstvo, kdo obiskuje predstave neodvisne scene. V tem premisleku pa v Gleju nismo bili sami – tako trenutno s partnerji prek abonmaja Transferzala načrtujemo povezovanje petih neinstitucionalnih gledališč – Mini teatra, Plesnega Teatra Ljubljana, Španskih borcev, Bunkerja (Stara Elektrarna) in Gleja. Vsak od nas bo v abonma ponudil po tri predstave, abonent pa si bo lahko izbral po eno iz vsakega gledališča in tako dobil pet predstav ter eno zaključno. Na ta način želimo povečati pretočnost med občinstvi posameznih gledališč in ljudem pokazati, kaj vse pripravljamo.

Poleg tega pa v Gleju krog občinstva poskušamo razširiti tudi z organizacijo negledaliških dogodkov, koncertov (Katja Šulc, Esad Babačić), ki v Glej privabljajo povsem drugo občinstvo.

Foto: Urška Boljkovac
Janezov pasijon / Foto Urška Boljkovac
Po izobrazbi ste dramaturg, vpisali ste magistrski študij radijske režije, ob že omenjenem režijskem delu v teatru ste bili tudi eden izmed ustanoviteljev spletne strani Vest.si, delovali ste kot strokovni selektor na Linhartovem srečanju, ustvarjate na radiu, prav tako ste se preizkusili kot filmski režiser. Zelo pestre in raznovrstne izkušnje.

Eden mojih zgodnjih vzornikov je bil Jean Cocteau, ki je delal od krožnikov do dramatike in filma. Sem tip človeka, ki ga zanima ogromno stvari, zato tudi menim, da bi me ustvarjanje na samo enem področju lahko uničilo. Predvsem pa je zanimivo, ko spoznavaš, kako ima vsak medij svoje zakonitosti: Janezov pasijon ne bi na primer nikoli učinkoval na radiu ali televiziji, ker mora obstajati stik med igralci in gledalci v istem prostoru. Za znanstveno fantastiko se mi zdi odličen medij radio, ki odpre ogromne razsežnosti domišljije, televizija pa je po drugi strani odlična za dokumentarne filme, ker ti pokaže tisto, kar režiser želi, in zna na ta način vplivati na čustva. Moraš torej poznati prostor, v katerem ustvarjaš, in se temu prilagajati. Nikoli pa se ne bi mogel odločiti za en sam medij, zato mi je že umetniško vodstvo v smislu, da zdržim na istem položaju tri leta, na nek način izziv. 

Prebrala sem, da je za vaše ustvarjanje dokumentarcev (Elena Pečarič, Alen Kobilica) zelo pomembna intima, ki jo vzpostavite s portretirancem. Kako pa je z intimo v ustvarjalnem procesu gledališke predstave – obstaja tudi v teatru in na kakšen način? 

Pri filmu je bolj pomembna s stališča, da jo je zaradi velike ekipe toliko težje doseči, ker v odnose ves čas posegajo neke tehnikalije. Medtem se v gledališču vzpostavi sama od sebe, saj v mesecu ali dveh, ko predstava nastaja in preživljaš čas v gledališču, pride do nekega stalnega vzpostavljanja stikov. Seveda so oni igralci in jaz režiser, ampak ob tako intenzivnem druženju se srečaš tudi z dnevi, ko imamo vsi normalne človeške probleme, kot sta pokvarjen avto in slaba volja. Osebne težave, misli, odnosi se prepletajo z delom ter nas posledično na nek način povezujejo. 

Mi je pa v gledališču bolj kot intima pomembno zaupanje in spoštovanje – tako medsebojno kot tudi do projekta. To je tudi prednost Gleja: nimamo zaposlenih gledališčnikov, zato lahko sodeluješ s komer želiš.

Mladinskemu gledališču se je Glej na festivalu Prelet pridružil lani. Zakaj ti dve gledališči potrebujeta svoj festival, kjer se predstavljata?

Pravzaprav je bistvo zelo pragmatično – na eni strani imamo podobno programsko strukturo državljansko aktivnega teatra, na drugi strani pa smo oboji zelo dovzetni za gostovanja in sodelovanja s tujino. Sodelovanje na festivalu je za obe gledališči dobra priložnost za pridobivanje prepoznavnosti pri tujih selektorjih, pridejo namreč selektorji, s katerimi so povezani oni in mi, kar tvori širšo mrežo selektorjev, obenem je festival tudi za selektorje boljši, saj ti na ta način vidijo več slovenskih predstav, kot če bi si ogledali samo program Mladinskega gledališča. Obenem pa predstave Mladinskega in našega gledališča izhajajo iz drugačnih umetniških predpostavk, zaradi česar združevanje dveh takšnih gledališč ne predstavlja konflikta interesov.

Na letošnjem Preletu bo premierno prikazan Janezov pasijon, politična satira v vaši režiji, ki spremlja pasijonsko življenje “izmišljenega slovenskega politika”.

Vedno mi je bil najpomembnejši izziv, ki mi ga projekt zastavi. Po Misteriju Bufo, ki je bil relativno uspešna predstava, me je predvsem zanimalo, če mi lahko uspe izpeljati še en projekt z enako ekipo. S tega stališča so tudi vsi štirje igralci zelo zanimivi, saj imajo močen odnos in stik s politiko in zato tudi precej dobro izdelano stališče o današnji družbi. Odločili smo se za obliko pasijona, saj omogoča hiter prelet čez človeško življenje. Za začetek sem sestavil strukturo, načrt prizorov, ki pa smo ga skozi improvizacijo dodelali in osmislili. Zame je sodelovanje med igralcem in režiserjem bistveno – saj tako igralci kot drugi sodelavci lahko zelo veliko doprinesejo k predstavi, če jim znaš prisluhniti. Režiserjeva vloga je vloga motorja na čolnu sodelavcev – brez motorja čoln sicer bolj slabo pluje, brez čolna pa motor žalostno potone.

Foto: Urška Boljkovac
Janezov pasijon / Foto Urška Boljkovac
Kako pomembno pa je pri vašem gledališkem delu zavedanje aktualnosti?

Vsako delo je na svoj način aktualno, namenoma ali ne – vsako delo odraža ustvarjalčevo stanje v trenutnem času in prostoru, zato se temu ni mogoče popolnoma izogniti. Lahko pa to vzameš kot prednost ali kot oviro. Janezov pasijon je satirična predstava o izmišljenem slovenskem politiku, ki je skupek vseh lastnosti naših politikov. Odvisno je samo od tega, kako se lotiš določenega projekta – v tem primeru smo zajeli vse pomembnejše politike, ki smo jih zmešali v eno osebo, enega predstavnika ljudstva. Jaz bi temu rekel nadgradnja realnosti, kjer pa moramo to resničnost vedno imeti pred očmi kot osnovo. 

Glede na to, kako vsakdanji je postal pogovor o politiki in kako ima že vsak o njej izoblikovano svoje mnenje, me zanima, kako lahko Janezov pasijon to temo predstavi na svež, nov način, ki bo še vedno zanimiv?

Ni bistvo delati se norca iz politike, to je le stranski produkt. Naša teza je, da kdorkoli pride na oblast, ga bo to prej ali slej pokvarila. Da fraza “pošten politik” že sama sebi nasprotuje. Šli smo še malo dlje: naš Janez ni v osnovi slab človek, le stik s politiko ga pokvari. Je pa res, da smo mogoče specifični v tem, da ob zaključku podamo odgovor; saj vendarle delamo pasijon, zato se spodobi, da zaključimo s prehodom v blagostanje. So stvari, ki so večje od nas in nietzschejanska volja do moči ni nekaj, čemur se zlahka upreš. To je enostavno del vsakega od nas in zato ne verjamem, da obstaja človek, ki ga moč ne bi pokvarila.

Fraza aktivni državljan  je postala zelo modna, lahko se jo tako rekoč pritakne kamorkoli. 

Zanimivo je, kako je v zadnjih mesecih ta beseda devalvirala, saj je naenkrat vse postalo državljansko aktivno. Gremo v to skrajnost, da je fraza “Gotof si” tako ponarodela, da jo v medijih uporabljajo že za vsak odstop ali kakšno podobno novico. Podobno se dogaja z državljansko aktivnostjo. Jaz si državljansko aktivnega ustvarjalca predstavljam kot ustvarjalca “z odnosom do stvari”, torej da ima jasno in trdno stališče do vsega, kar počne. Kajti ravno zaradi tega osebnega odnosa je nek projekt tvoj in nek drug ni. Državljanskost pa je dodana zato, ker so dandanes to stvari, ki se tičejo nas vseh. Zato bi tudi v Gleju rad imel ustvarjalce, ki bi si želeli nekaj povedati – za ta čas, za ta prostor. 

Prelet, Glej, Marko Bratuš

Povezani dogodki

Festival
Maša Pelko, SiGledal, 24. 8. 2013
Intimna katastrofa v kabaretu
Maša Pelko, SiGledal, 26. 8. 2013
»Super so ti Mladi levi, moram reči«
Maša Pelko, SiGledal, 7. 4. 2013
Brez ravnodušnosti, prosim