Kako se je zgodila vaša zgodba v Slovenskem mladinskem gledališču?

V SMG sem delal pravzaprav že med študijem na Akademiji, prvi me je povabil Matjaž Farič v predstavo Veter, pesek in zvezde »davnega« leta 1990. V ta svet sem vstopal s strahospoštovanjem, radovednostjo in s silovito željo po gledališču, umetnosti in ustvarjanju.

Veliko ste sodeloval tudi pri mnogih zunajinstitucionalnih projektih (Exodus, PTL, Betontanc, Maska, Mini teater).

Vedno z veseljem sodelujem v neinstitucionalnih projektih. Morda se na neodvisni scenski produkciji včasih zgodi celo več presežnega, prav zaradi svobode in neobremenjenosti z zakodiranimi institucionalnimi matricami, ki so sicer nevidne, a vseeno delujejo. Gledališko ustvarjanje razumem kot proces, pri katerem se vzpostavi timsko delo; ko so vsi delujoči, ki pridejo z različnih koncev in z različnimi znanji, povezani v skupino, ki gre v isto smer. Takrat je genialno kjerkoli.

Kako se s spremembami v družbi spreminjajo pogoji dela v gledališkem svetu?

Ko sem končal Akademijo, sem deset let delal na svobodi. Dela sem imel ogromno, tako na plesni kot na gledališki neodvisni sceni. Država je podpirala ustvarjanje samostojnih kulturnih delavcev, kot »svobodnjakar« si lahko preživel. Danes je to, kar se dogaja z neodvisno sceno in svobodnjakarji, katastrofa. Gre za golo preživetje in to je žalostno. Mnogo mladih igralcev in režiserjev se prekali prav na polju neodvisnega, kjer dobijo zagon, pogum in samozavest. Če izgubimo neodvisno scensko produkcijo, bomo izgubili veliko. Svež veter se vedno rojeva na obrobju, vsaka okostenelost je zatohla, če me razumete.

Pogosto delate za otroke – režirali ste otroško predstavo Avgusta v Mini teatru, potem predstavo Ribič in njegova duša po motivih pravljice Oscarja Wilda, na Preletu vas bomo videli tudi v naslovni vlogi škrata Kuzme. Kakšna publika so otroci?

Otroci so najbolj hvaležna publika, ki si jo lahko zamisliš, saj so spontani, brez pričakovanj, a hkrati zelo iskreni in neposredni. Odrasli se ravnamo po nekih družbenih šablonah in izmišljenih bontonih ter zehamo tako, da se ne vidi. Otroci pa zehajo, ko jim je dolgčas, in se smejijo in vreščijo, ko jih nekaj očara.

Publiko zelo dobro začutim, četrte stene v teatru ne priznavam. Proces mora biti pretočen, saj je gledališče vedno namenjeno publiki in brez nje ne obstaja. 


Škrat Kuzma dobi nagrado / Foto Peter Uhan
Kaj vas pri vašem delu najbolj navdušuje? Kaj je tisto, kar vam omogoča neko rast in razvoj tako v poklicnem kot v zasebnem življenju?

V SMG z Robertom Prebilom pravkar pripravljava Van Goghova Pisma Teu. Ko bereš pisma, spoznavaš čas, v katerem je Van Gogh živel, njegovo razmišljanje, in odprejo se ti popolnoma druga vprašanja o svetu, v katerem živimo danes. Dobro je poznati širok spekter človeštva in njegovega bivanja, stare civilizacije, arheologijo, filozofijo … Zelo pomembna je dovzetnost za preteklost, še posebno v času, obsedenem z novostmi, kajti idejno je bilo že ogromno odkritega in domišljenega in včasih se zgodi, da imaš občutek, da odkrivaš nekaj popolnoma novega in čez čas ugotoviš, da je to odkrivanje tople vode. Če pa preteklost poznaš (naše prednike in konec koncev slutnjo genskega zapisa), se mi zdi, da spoznaš nove nivoje, ki so nujni pri ukvarjanju z umetnostjo.

Bi pa s tega stališča vseeno težko ocenil čas, v katerem živimo. Tako, kot je rekel Čehov: našo dobo bodo razumeli in ocenjevali tisti, ki bodo živeli leta in stoletja za nami. Prepričan sem, da je človek ustvarjen na način, da se v vsakem obdobju, čeprav neopazno, razvija in raste, kar pa bo prepoznano šele skozi čas.

Amado Mio, ki ga bomo videli tudi na festivalu Prelet, velja za enega najbolj intimnih Pasolinijevih tekstov, Pasolini pa za zelo kontroverznega avtorja.

Zdi se mi, da ni nič bolj pogumnega, kot da nekdo na tako oseben način spregovori o sebi, kot je to naredil Pasolini. Roman je izšel šele po njegovi smrti, saj si ga prej ni upal izdati, ker je razkrival njegovo pregloboko intimo. Je pa tako iskren, tako resničen in tako samokritičen, da je presunljivo. Zato ta tekst ljudi zadene – ker je velika redkost, da se človek danes zaveda svoje resnice in, še več, da o njej spregovori, brez dlake na jeziku. To je pretresljivo, kljub temu da je tako blago, nežno in lepo. 

Je izpovedovanje intimne resnice pravzaprav družbeno angažirano delovanje? In na kakšen način intimna zgodba sploh postane univerzalna? 

V trenutku, ko človek govori intimno resnico, odpira prostor oziroma večje polje identifikacije. Ljudje se bojimo govoriti o svojem bistvu, saj smo tam najbolj ranljivi in posledično najbolj prizadeti, Pasolini pa je to počel celo svoje življenje. Ljudje si nekje v globini sploh nismo tako različni med seboj, razlika je samo v tem, kdo si upa o tem spregovoriti in kdo ne.

Kaj za vas pomeni prestopanje iz igralca v funkcijo režiserja v smislu odgovornosti do gledalca?

Režiral sem že v srednji šoli, a sem potem ves čas čakal na samozavest in odločitev, da lahko nekaj naredim po svoje. Skozi leta so mi pridobljene izkušnje to omogočile. Gre za vprašanje, ali veš, kaj hočeš, in ali znaš to posredovati ljudem, s katerimi sodeluješ. Polje umetnosti je težko ubesedljivo, najti pravo formulacijo za posredovanje ideje soustvarjalcem ni ravno preprosto. Tako tudi pride do odgovornosti, ki jo imaš do gledalca, saj je samo dejstvo, da posegaš v njegovo percepcijo, zelo močan faktor in je tu nujno treba biti spoštljiv. Če se ne sprenevedaš pred sabo, se ne boš niti pred gledalcem, in to je edini način, da se ga dotakneš.


Amado mio / Foto Matej Peternelj
Kako pa je na oder postavljati sebe? Tako v Ribiču kot v Amado mio tudi sami igrate.

Vedno je mučno, saj se s tem ukvarjam zadnji hip in pred tem z vsem drugim: od luči do kostumov. Nakar vedno ugotovim, da me mora nekdo zrežirati do konca, tu mi največkrat pomagajo prijatelji, sodelavci, ki od zunaj pogledajo mojo vlogo in mi znajo pomagati skozi nejasnosti, ki se ustvarijo v odnosu režiser–igralec. Malce je shizofreno.

Tudi sicer se zdi, da postaja igralec vedno bolj tudi snovalec predstave.

Igralci vstopamo v zelo intenzivno komunikacijo z režiserjem, zato morda danes prihaja do večjih konfliktov, hkrati pa do preboja ustvarjalnosti, ki si ga prej ne bi mogli zamisliti. Vedno manj je avtoritativnih režiserjev in igralci dobivajo večjo težo s svojim mnenjem in idejami. Gotovo je to pomembno, saj je igralec sam snovalec svoje vloge in ob režijskih konceptih in smernicah prevzema vedno večjo funkcijo in se osamosvaja.

Kaj mislite, da nam ima gledališče kot umetnost danes še povedati, ko »Čim manj dam, čim več dobim« postaja odnos, s katerim ne delujemo le proti svetu, ampak tudi drug proti drugemu?

Ne maram pretiranih očitnosti in dobesednosti v gledališču. Vsa resnična umetnost je kot prvo univerzalna in preživi vsak čas, zato verjamem, da bo tako tudi z gledališčem, čeprav mu obdobje zaradi »zmanjkovanja časa« ni naklonjeno. Nikoli ni bilo generacije, ki bi živela v rajskem svetu ali neskončni krizi, pa vseeno jo je vedno spremljala umetnost, ki meri višje, a je hkrati prizemljena. Svet teatra ostaja neskončno privlačen zaradi magije, ki se zgodi točno na tistem mestu in tistem času in tvori presežnost. Tako je Antigona aktualna v vsakem času, saj govori o etiki, ta pa je večno vprašanje človeka, in tako hrepenenje Pasolinija nikoli ne bo nerazumljeno. Glede na vaše vprašanje, ki zadeva tudi osebne odnose, je jasno, da se imamo še veliko za naučiti skozi medij gledališča.