Oliver Frljić, ki vsekakor sodi med najbolj razvpite in angažirane gledališke režiserje iz bazena nekdanje Jugoslavije, se v programu Mostovi v okviru 48. Borštnikovega srečanja predstavlja s svojo lansko uprizoritvijo Sovražim resnico (Mrzim istino).

V njej se ponovno posluži teze, da gledališče laže, in skoznjo prevprašuje izmuzljivost meje med fikcijo in realnostjo oziroma resničnostjo gledališke izkušnje in manipulativnostjo vseh njenih danosti. Zvede jo na območje lastnega družinskega življenja, v vojni čas zgodnjih devetdesetih let, kar mu omogoča, da skozi intimne odnose med družinskimi člani ter realnim družbeno-političnim kontekstom odpira »rane« naše polpretekle zgodovine, »nacionalnega« karakterja ali, še preprosteje, poosebljenih ideoloških mehanizmov. Preplet večno aktualnih tem, ki se raztezajo od nacionalizma preko rasizma, multikulturalnosti in vse do problematičnega vprašanja jezika na zamejenem območju Bosne, je usidran v območje intimnega, dotikajoč se tabuiziranih tem, odvijajočih se za štirimi stenami. Družinsko nasilje, seksualnost, smrt otroka so le drobci v bogastvu vsebinskega materiala, ki ga je avtor v uprizoritve vselej sposoben vpletati na nevsiljiv, »avtentičen«, na pogled realističen in dokumentarističen način.

Nosilne vloge zaupa izvrstnim hrvaškim igralcem, katerih izjemnost s številnimi nagradami potrjuje tudi kritiška javnost, ki se vselej znova priklanja tako uprizoritvi v celoti kot tudi posamičnim igralcem. Mamo Sladjano uprizarja Ivana Roščić (dobitnica nagrade na 15. Teatar festu Petar Kočić in festivalu 22. Marulićevi dnevi), očeta Dragana Rakan Rushaidat (ocenjen za najboljšega igralca na 19. Festivalu igralcev v Vinkovcih in festivalu 22. Marulićevi dnevi, prejel pa je tudi nagrado za najboljšo moško vlogo na 11. Festivalu bosansko-hercegovske drame), mladega Oliverja uprizori mladi Filip Križan (opazijo ga tako v žiriji za Nagrado hrvaškega gledališča, Dalmatinski list kot tudi na 11. Festivalu bosansko-hercegovske drame), medtem ko se v Oliverjevo sestro Marino prelevi Iva Visković.

Prepoznavni režijski postopek nenehnega prehajanja igralcev v vlogo in iz nje še dodatno razkriva iluzornost in fiktivnost uprizorjenega. Preprosta mizanscena, omejena na družinsko mizo, posteljo, star televizor in tranzistor, je nadgrajena s polprodušno svetlobo sobnih svetilk. Scenografija v dialogu z oblikovano svetlobo ustvarja dramsko napetost, podčrtuje težo vsebine pa tudi vstopa v polje avtentičnega, dokumentarističnega, ki ga še dodatno utrjuje z vnosom mnoštva avtentičnih in dokumentarističnih predmetov iz svoje mladosti. Rezi in prestopi, med katerimi Frljić pluje, so v postopku nenehnega približevanja in odmikanja od realnega k fiktivnemu in spet nazaj – razkrivajoč mehanizme, s katerimi kreira in manipulira gledališki medij.