Nina Zupančič, 28. 8. 2012

Tomaž Štrucl: »Bistvo je ljubezen in bistvo je cela pizdarija, v kateri živimo«

Kot študenta ga je na avtobusni postaji srečal Dragan Živadinov in ga vključil v Krst pod Triglavom in od takrat dalje je svojo estetiko v gledališče vnašal kot plesalec, scenograf, oblikovalec, kostumograf, dramaturg, organizator, producent in režiser.

foto Arhiv SMG

Njegove predstave v 90. so dobile oznako »štruclovske«, ker dišijo zgolj in samo po njemu. Leta 2001 je s svojim gengom sodeloval na Mladih levih z Millenemy. Njegov je tudi spot pesmi Big foot mame Led s severa.

Začeli so se petnajsti Mladi levi. Kdaj si prvič sodeloval na festivalu?

Od začetka. Datumsko ne vem, ampak je bilo zelo lepo. Bili smo štirje in vse je funkcioniralo. Ira Cecič, Mojca Jug in Nevenka Koprivšek, jaz in seveda tehnika, ampak bilo je lepo.

V bistvu so potem Mladi levi tvoj otrok?

Sentimentalno gledam na festival kot otroka, ker sem znal bit blazno zoprn za osnovne stvari, kot to, da morajo biti v garderobi, v improvizirani garderobi sveže brisače, sadje in voda, že preden nastopajoči pridejo. Ko smo bili majhni, je to funkcioniralo, potem je prišel moment, ko se je to zrušilo. Ampak mislim, da je bil samo moment, da to še ostaja.

Veliko si prepotoval z Betontancem in tudi s svojimi predstavami. Jezus F je dobil denarno nagrado na festivalu amaterskih gledališč v Črni Gori, nagrado, ki je z ekipo niste pričakovali. Kakšen je občutek dobiti nagrado na festivalu, kjer si v konkurenci tudi z drugimi opaznimi umetniki iz tujine?

Super je, da prideš nekam in odigraš po najboljši logiki in ne veš, da je to tekmovanje in potem na koncu zmagaš. Mi preprosto nismo vedeli. Odigrali smo, publika je šla na noge. Po predstavi smo šli na pivo in na rakijo, nas pa so iskali okrog. Ni nam bilo jasno, zakaj nas iščejo. »Dobili ste prvo nagrado.« »Ja, kakšno prvo nagrado, kje?« Sem pristaš tega, da publika odloča, nisem za festivalske nagrade, čeprav nam je takrat popolnoma godilo, ker nas je potem čakala limuzina in smo šli na črnogorsko televizijo …

V okviru Mladih levov je v preteklih letih imel delavnice tudi József Nagy. Kakšen je pomen za mladega umetnika, da lahko dela z nekom, kot je on?

Če se izrazim v tem najstniškem ali ljubljanskem žargonu – top. Recimo, ko sem gledal 15 let nazaj njegovo predstavo Tempio della commedia, me je obrnil na glavo. Res. In mislim, da je marsikaterega slovenskega umetnika to obrnilo na glavo, ampak nihče ga ne zna posnemat, ker je unikaten in to bo ostal.

Se ti zdi Nagyjeva atmosfera tista, ki v gledalcu povzroči, da se v interakciji z dogajanjem na odru začne ukvarjat s svojo notranjostjo?

Ja, točno to, kar si rekla. Jaz bi njegov opus razdelil na dva dela. Na del, kjer lezejo iz vsake luknje, in drugi del, ko lezejo iz njegove glave, ta del mi sicer ni bil toliko všeč.

Na Mladih levih si večkrat sodeloval z oblikovanjem scenografije in luči pri predstavah Betontanca, leta 2001 pa si režiral Millenemy. Kaj je bilo tisto, kar te je prignalo, da se ravno s tem projektom spet vržeš v režijo?

Kot prvo, takrat sem bil še v kondiciji, sezona za sezono. Pred tem so bile predstave, ki so bile zanimive, slabe, dobre, karkoli. Millenemy, se me je pa dotaknil z momentom dramske igre. Hotel sem v svoji likovnosti narediti dramsko. In če so me vzeli na Mlade leve, je bilo najbrž dobro.

Se spomniš, kako je bila predstava sprejeta na festivalu?

Se mi zdi, da kar ni bila sprejeta. V bistvu, ne vem. Mogoče smo mi slabo odigrali in sem bil jaz tako siten …

To sklepaš po odzivu publike, prijateljev …?

Ne, prijatelji so gledali prej in so bili zadovoljni. Govorim o sami produkciji na Mladih levih, lahko ti izdam to skrivnost, ker sem bil takrat še šef tehnike na Festivalu. Tehnično predstava ni bila izdelana, kot bi morala biti, kovačeva kobila je bila popolnoma bosa.

Millenemy si delal po motivih Welsheve igre Headstate, v istem času, kot je izšla njegova igra Trainspotting, pa si pripravljal predstavo Jezus F, ki je obravnavala odvisnost. Lahko rečeš, da sta oba v določenem času začutila isto stvar?

V bistvu … Ja. Se pravi, gledal sem Trainspotting, bral sem ga še prej in me je obrnil, ampak to ni imelo veze, ker se je to res zgodilo iskreno …

Bi lahko rekel, da je devianten pop, kamor bi lahko vključila tematike tvojih predstav: na primer: droge v Jezusu K, potreba po umetni perfektnosti v Lancômeu, malikovanje simbolov, ki jih ne razumemo v Cheju, ekstremni nacionalizem v Neo skinu ter druge popularne bolezni naše družbe tisto, kar te navdihuje?

Če bi bil star 25, 30 let, bi Pussy Riot sprevrgel v svojo predstavo. Dandanes ne. Je super, kar se grejo dekleta, ampak po drugi strani, to so največje zvezdnice na svetu, čeprav so v zaporu.

S tem hočeš povedat, da je njihov politični aktivizem vstopnica za preboj na sceno?

Na to vprašanje ne bom odgovoril, ampak bom samo opomnil, da so U2 prišli v Sarajevo in tam naredili koncert po masakru v Srebrnici … Je to humanitarno, ali to pomeni biti samo na pravem mestu ob pravem času …

Festivale obiskuje specifična publika, ki se loči od institucionalne teatrske. Kaj misliš o prilagajanju predstav glede na publiko?

Veliko kolegov spremlja dogajanje, kaj je popularno, meni osebno to ni blizu. Če sem čisto iskren, bi rad, da se spomnimo nekaj novega, lepega, drugačnega. Novega se sicer ne moremo spomniti, ampak lahko naredimo lepo kombinacijo. Mogoče bomo mi tisti, ki bomo kopirani. Ne maram kopiranja scene: letos so mjuzikli, jutri ne vem kaj – tega ne kupim.

Likovni del, scenografija, ritem, hitrost in … melodija zaznamujejo tvoje predstave. Beseda je skoraj nujno zlo. Se ti zdi, da beseda ubija čutnost?

Ne. Mislil sem tako na začetku, ker smo hoteli govoriti več kot z besedami. Vedno mi je bila pomembna glasba, zvok. In najprej sem delal predstave, kjer so bili igralci nemi in je bila glasba največja beseda. Kasneje sem ugotovil, da je super, kadar igralci govorijo, ker je govor dodaten inštrument, je še ena barva na platnu. In potem sem šel vse bolj in bolj barvat.

Poleg tega se vizualno, glasbeno in gibalno ne izgubi toliko s prevodom. Je zate pomembno, da se tvoje predstave univerzalno razumejo? Da so za vse?

Ne delam, da bi bilo univerzalno razumljivo, je pa to najvišji domet, kar se ti lahko zgodi.

Charlie Chaplin?

Njemu je bilo v nekem trenutku lažje, ker je bil samo on, zdaj pa jih je veliko. Ampak jaz nisem Charlie Chaplin, nisem tako zoprn, on je bil veliki perfekcionist, jaz nisem tako zelo zoprn.

Zadnjih deset let se manj ukvarjaš z gledališko režijo. Millenemy, Kitch'n King in Che Guevara so bolj izjeme v vrsti drugih projektov, kjer največkrat oblikuješ scenografijo in luč. Enkrat si omenil, da določene ideje vložiš v Betontanc, zdaj pa me zanima kako močna mora biti ideja, da se odločiš, da boš iz nje razvil predstavo in jo režiral?

Tako močna, da mi mora priti iz želodca. Moram povedat, zakaj že leta ne režiram. Gledališče je šlo v smer preveč konkretnih življenjskih momentov, situacij, to mi ne gre. Ta teater mi ne gre. Rad imam teater zgodbe, teater ideje … Vse je šlo v smer Via Negativa, Janez Janša, tak teater me ne zanima.

Kaj je tisto, kar ti predstava da?

Bom povedal, kaj bi rad, da bi mi v prihodnosti dala. Če nobeden izmed gledalcev ne bi pretirano razmišljal med predstavo, ampak bi ga to ujelo kasneje. Ne bi ga rad šokiral, ne bi rad klal kure na odru, ne bi rad recikliral svojih lastnih predstav … Bistvo je ljubezen in bistvo je cela pizdarija, v kateri živimo.

V začetku svoje gledališke kariere si delo z Živadinovim opisal v intervjuju za Masko kot: »13 minut sem stal s stegnjeno roko, pot mi je lil, jaz pa sem stal tam ponosno, po vojaško.« Koliko sebe zdaj, ko si že 20 let na sceni, vložiš, žrtvuješ v predstave?

15 minut bi stal. Problem tistega stanja je bil čisto samo ta, da nam režiser ni znal povedati, zakaj. On je kot slikar gledal. Na eni vaji me je v naročju prinesel Slavko Sever, takratni garderober v Drami; mi takrat nismo bili prva, ampak druga liga. On me je prinesel in jaz sem moral počasi zlesti dol in enkrat, ko sem zlezel dol, mu je bilo všeč. Slavkota je poslal dol, jaz pa sem tam tako stal 12 minut in 50 sekund, zato ker je Dragan rekel, da je to super.

V enem izmed Maskinih intervjujev si tudi omenil, da se režiser, ko se izpopolni, mora stalno spreminjati, drugače ne more več dosegati tistega več … Kako si se spremenil ti skozi leta?

Če pogledaš moj opus: začel sem z Lancômom, Madonno, James Bondom, kar je čisti alter pop. Končal sem pa dvema slovenskima zgodbama. Prva je trpljenje, druga pa ljubezen. Pri raziskovanju smo prišli do tega, da je ljubezen zelo malo zastopana v slovenski dramatiki, trpljenje pa je besno zastopano. Potem sem naredil dve predstavi.

A to pomeni, da si na strani ljubezni?

Vedno.

Tvoje režije v 90. so postale nekako mitske že s premiero. Tvoj slog je prinesel to, da ljudje iz gledališča niso odhajali hladni. Mi zaupaš, kdo je vplival nate? Kaj je bilo tisto, kar te je izoblikovalo?

Kaj je bil pa ta začetek? Začetek je bil emotiven. Drugače sta me izoblikovala Jaša Jamnik in Dragan Živadinov ter potem življenje naprej. Ko sem spoznal njiju, sem spoznal vse. In to sta dva popolna ekstrema. En mi je povedal, da sem jaz – jaz, drugi mi je povedal, da jaz nisem jaz.

Je bilo težko oditi izpod okrilja Živadinova, glede na to, da je zelo fascinantna osebnost?

Že najino srečanje je bilo fascinantno? Ti povem?

Da te je usoda pobrala na avtobusni postaji?

Ha, sem že povedal za trač časopis.

Če se vrneva na Mlade leve … Kaj je zate prednost Festivala Mladi levi pred drugimi mednarodnimi festivali v Ljubljani in Sloveniji?

Zame je čisto preprosto to edini sploh festival, vsi ostali, ki so »posh« ali nekaj. Tabor je živ, ljudje se imajo  fino. To je čisto preprosto zame najboljši festival, saj ne smem drugače reči, ker sem z njim začel. Tudi če me ni več, sem z njim zadovoljen.

Se ti zdi, da je festival odrastel skozi leta?

Če imajo vrtec, potem že …


Besedilo objavljamo v sodelovanju s festivalom Mladi levi in je objavljeno v Areni, festivalskem časopisu Mladih levov.

***

Arena je časopis festivala Mladi levi že od leta 2002, vendar je vsako leto drugačen, svež, z močnim avtorskim pečatom vsakokratnih ustvarjalcev. Areno ustvarjajo mladi pisci, ki jih zanima reflektiranje sodobne umetnosti skozi kritiške oči in ki se želijo preizkusiti v urednikovanju, ustvarjalnem pisanju in oblikovanju. Pisci imajo na Mladih levih priložnost spremljati zgoščen prikaz sodobne uprizoritvene umetnosti z vsega sveta, znotraj Arene pa orisujejo in najavljajo festivalsko dogajanje ter tako festivalu nudijo zrcalo in beležijo mladolevovski odtis v času in prostoru.

Povezave:
Arena št. 1 (pdf)
Arena št. 2 (pdf)
Arena št. 3 (pdf)

Mladi levi

Povezani dogodki

Gordana Lacić, 2. 9. 2012
Dnevnik Arenovke
Nina Zupančič, 31. 8. 2012
Freemanov Expanding energy in moralka o udobju
Brina Klampfer, 2. 9. 2012
Novi totalitarizmi na obzorju
Brina Klampfer, 23. 8. 2012
Mladi lev sprašuje ...
Urška Sajko, 26. 8. 2012
Umetnost, angažiraj se!
Simon Belak, Rok Andres, Nina Zupančič, 16. 5. 2012
(Kratka) meditacija o času
Nina Zupančič, 31. 8. 2012
Freemanov Expanding energy in moralka o udobju