Artivistične akcije vsebujejo tudi elemente performativnega, ki so jim jih njihovi ustvarjalci dodali hote ali nehote. Ena od pogostih oblik angažirane umetnosti je gverilski performans. Primer tega je tudi trenutno v svetu bolj odmevna akcija ruske ženske zasedbe Pussy Riot. Skupina je v moskovski katedrali je odigrala punk pesem z izjemno »anti-predsednik vlade« besedilom. Vendar pa njihova akcija ni prvi primer take umetnosti. Deklarirana angažirana umetnost naj bi se začela v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so si tako imenovane »marginalne« skupine želele izboriti svoje pravice in svobodo. Še ne dolgo nazaj je kot edina prava identiteta veljala identiteta bel, heteroseksualen, moški srednjega ali višjega družbenega razreda. Zato so ženske, homoseksualci, črnci, brezdomci in ostale podobne »manjšine« začele nase opozarjati z različnimi provokacijami, pri katerih so uporabljali tudi umetniške elemente. V resnici pa se je vse skupaj začelo že veliko prej, že v srednjem veku. Danes je angažirana umetnost usmerjena v socialne in delavske sfere. Srednjeveški zametki nekakšnih aktivističnih performativnih dejanj pa so ravno obratno kot danes, prikazovali prizadevanja buržoazije za politično in ekonomsko dominacijo. V uprizorjenih plemiških bitkah, kasneje pa tudi na uličnih karnevalih je takratna družbena elita razkazovala svojo moč.

Cilj angažiranih umetnikov je povzročiti družbene spremembe, pri tem pa morajo doseči čim širšo množico ljudi. Da bi dosegli pozornost medijev so akcije artivističnih umetnikov čim bolj šokantne in inovativne. Pri tem pa morajo biti pazljivi, saj lahko mediji lahko njihove akcije ocenijo negativno, s čimer celotna akcija ostane brez pomena, ker jo začne negativno doživljati tudi ostala javnost. Demokratične države (mislim resnično demokratične, torej tiste, ki to niso samo na videz) takšne vrste performansov načeloma tolerirajo, včasih jih celo uporabijo za lastno reklamo, v smislu: »Poglejte, kako je naša država strpna do vseh, celo do umetnikov. Svobodo govora postavljamo na piedestal!« V Republiki Sloveniji umetniške aktiviste ščitijo zakoni. Umetniška svoboda je zagotovljena z 39. členom Ustave (svoboda govora, izražanja, javnega nastopanja itd.) in s 59. členom Ustave (svoboda znanstvenega in umetniškega ustvarjanja). V 169. členu Kazenskega zakonika pa je določeno, da je razžalitev sicer kazniva, vendar je kot umetnost pod določenimi pogoji izvzeta. Čeprav ustava in zakoni artivizem dopuščajo, ta velikokrat izzove ostre proteste posameznikov ali nekaterih skupnosti (RKC, politiki, raznovrstni družbeni krogi ...). Marko Brecelj in Aleš Žumer, ki sta v svoji akciji cerkvene zvonove ovila v blago in jih utišala, sta s tem sta močno razburila Rimskokatoliško cerkev. Poleg njune smo bili v Sloveniji deležni kar nekaj aktivističnih performansov. Od zasutja prostorov Združene liste s suhim listjem, zažiga strunjanskega križa, razbijanja šip v ljubljanski Operi do domnevno z virusom HIV okuženih komarjev. Zadnja odmevna artivistična akcija je bila branje Hlapcev pred parlamentom. V tujini deluje mnogo artivističnih skupin. Med drugim skupina Guerrilla girls, ki kritizira seksizem, rasizem in homofobijo. Performansi VolxTheater Karawane z Dunaja vsebujejo elemente punka hardcora, ognja (požiranje ognja, bruhanje in vrtenje ognja), vandalizma in varilskih akcij. Body performerka Orlan pa z javnimi lepotnimi operacijami kritizira nerealne zahodne lepotne ideale in plastično kirurgijo. Potem pa je tu, čedalje manj priljubljena PETA (People for the Ethical Treatment of Animals), ki se za pravice živali zavzema z raznimi akcijami, kot so reklame, plakati in ulični protesti. PETA ima to nesrečo, da so mediji njihove kampanje negativno ocenili. Očitajo jim plehke in nedomiselne reklamne kampanje za dosego njihovega cilja. To so le ene izmed bolj znanih skupin, na svetu jih deluje ogromno, ki po svojih najboljših močeh poskušajo ozaveščeni javnost, se borijo za svoje pravice ali pravice drugih in razgaljajo svoje intimne ideje in občutke.

Angažirana umetnost v širšem pomenu lahko uvrstimo v okvir političnega gledališča, ki izvira že od antičnih Grkov in se razteza skozi celotno zgodovino. Zakaj je pri uresničevanju angažirane umetnosti gledališče tako priljubljeno? To je zato, ker deluje neposredno na gledalca in na njegove čute. Gledališče svojega gledalca prisili h kritičnemu razmišljanju, hkrati pa mu da priložnost, da se dejansko vživi v zatiranega. Političnost predstave mora biti jasno izražena. Publiki mora biti sporočilo izluščeno, sicer je performans uprizorjen za prazen nič. Angažirana umetnost mora biti vezana na aktualne dogodke. Žalostno dejstvo, ki ga je odkril Melchinger pa je, da politično gledališče skozi zgodovino v bistvu ni doseglo nobenih sprememb. Seveda pa to ne pomeni, da je nekoristno in neuporabno. Ravno nasprotno! Neprestano bi se ga morali bi se ga posluževati. Ljudem daje upanje v spremembe. Že to je ogromno. Upanje, da nam bo nekoč pa le uspelo doseči cilj pa daje tudi ustvarjalcem. Artivistične akcije se morajo vršiti, da družbi odpirajo oči. Sistem je pokvarjen in ljudje so otopeli. Neoliberalizem pušča ljudi obupane, ampak še vedno ne dovolj obupane, da bi se uprli. Kapitalizem je najbolj krut in nepravičen sistem. Izkorišča vse: rastline, živali, zemljo in ljudi. Izsesa jih do golega, nato se priklopi na drug vir, iz katerega črpa do onemoglosti. In to je treba ustaviti, sicer se bo vse sesulo. Prav zato je potrebno uporabiti moč umetnosti in moč gledališča, ki ju danes preveč podcenjujejo in izsiliti spremembe, ki so nujne. Vsaj zame hodita upor in umetnost z roko v roki. V boju proti krivicam pa je umetnost nekaj najlepšega, kar obstaja. Revolucija zavita v fascinantno estetiko. To je angažirana umetnost.


Besedilo objavljamo v sodelovanju s festivalom Mladi levi in je objavljeno v Areni, festivalskem časopisu Mladih levov.

***

Arena je časopis festivala Mladi levi že od leta 2002, vendar je vsako leto drugačen, svež, z močnim avtorskim pečatom vsakokratnih ustvarjalcev. Areno ustvarjajo mladi pisci, ki jih zanima reflektiranje sodobne umetnosti skozi kritiške oči in ki se želijo preizkusiti v urednikovanju, ustvarjalnem pisanju in oblikovanju. Pisci imajo na Mladih levih priložnost spremljati zgoščen prikaz sodobne uprizoritvene umetnosti z vsega sveta, znotraj Arene pa orisujejo in najavljajo festivalsko dogajanje ter tako festivalu nudijo zrcalo in beležijo mladolevovski odtis v času in prostoru.

Povezave:
Arena št. 1 (pdf)
Arena št. 2 (pdf)
Arena št. 3 (pdf)