Ste vedeli, da so v Prekmurju našli nahajališče zemeljskega plina, ki bi zadovoljilo desetletne potrebe Slovenije po njem? - Razmišljanje in vtisi iz javne intervencije, ki je 24. avgusta pod vodstvom reverenda Billyja in Savitri D potekala od vodnjaka na Novem trgu mimo sedeža NLB do parlamenta. Ker pa je podjetje Ascent Resources, ki bo začelo s črpanjem, v angleški lasti, bo Slovenija kot ''darovalka'' zemeljskega plina prejela le 20 % dobička od prodaje plina. In to kljub temu, da so naravne dobrine, ki se nahajajo na ozemlju Republike Slovenije javno dobro in potemtakem v lasti nas vseh. Slovenci pač nimamo tehnologije, s katero bi lahko odkrili nahajališča zemeljskega plina v globljih plasteh zemlje. Angleži v sodelovanju z Američani pa so v projekt v Prekmurju vložili že toliko lastnih sredstev, da jim sedaj v zameno pripada 80 % od prodaje našega plina.

Da bo mera polna, bodo zemeljski plin črpali s pomočjo kontroverzne tehnologije fracking (preprosto povedano: včrpavanje vode pod visokim pritiskom v tla, s pomočjo katere se iz kamnin izloči zemeljski plin), ki lahko sproži potrese, onesnažuje okolje in ogrozi zaloge pitne vode. In to v Prekmurju, kjer je itak stalna nevarnost suše. Ste vedeli za to? Seveda niste, ko vam pa politiki niso razkrili svojih načrtov. A nikar ne obupujte v svoji nevednosti, tukaj s(m)o umetniki, da vas ozavestimo!

Živimo v času, ko ne velja več Descartesov rek: ''Mislim, torej sem'', ampak ''Kupujem, torej sem.'' Živimo v času, ko si multinacionalke na vse načine prizadevajo, da bi si podredile vsa živa bitja na našem planetu, pri čemer se ne ozirajo ne na dobrobit ljudi, še manj živali ... Njihova zadnja briga pa je naravno okolje, ki nas obdaja in od katerega smo soodvisni. Velike korporacije nas v strahu pred Neznanim silijo v izoliranost drug od drugega, ker osamljeni ostajamo ranljivi. Če bi se posamezniki s skupnimi cilji med seboj povezali in skupaj nastopili proti 1 odstotku tistih, ki namesto nas upravljajo z našim življenjem, bi morda družbene spremembe, o katerih sanjamo, prišle hitreje. Vendar pa smo preveliki individualisti, da bi stopili skupaj in očitno raje ostajamo v udobnem balončku potrošništva. Še dobro, da obstajajo artivisti, kot sta Reverend Billy in Savitri D, ki sta v okviru festivala vodila delavnico z javno intervencijo. V njej sta z udeleženci opozorila na izkoriščanje vodnih virov v komercialne namene. Pa vendar …

V zadnjih dneh sem se pogosto spraševala, ali umetnost sploh še ima moč, da vzpodbudi spremembe v družbi? Ali pa je v potrošniški družbi postala samo še ena od produktov masovne produkcije, ki zadovoljujejo nikoli potešene potrebe sodobnega potrošnika? Ali imajo prizadevanja angažiranih umetnikov sploh še kakšen smisel v času, ko je meja med umetnostjo in zabavo zabrisana bolj kot kadarkoli prej? Ali je kopanje v vodnjaku in (o)čiščenje pločnika pred parlamentom dovolj radikalno dejanje, da prebudi otopelo občinstvo? Ali umetnost svojega gledalca še lahko nagovori k spremembam? Ga vzpodbudi k premisleku in morda celo k ukrepanju? Ali še obstaja smisel, za katerega se je vredno boriti, ko pa volja ljudstva še na volitvah ni več spoštovana? Ali je umetnost oblasti še lahko nevarna?

Odgovorov na vsa ta vprašanja še vedno nimam … Vem pa, da smo v dobrih 45 minutah, kolikor je trajala naša intervencija, v Ljubljani ustvarili skupnost, v kateri je bilo za hip možno verjeti, da bo umetnost rešila svet. Skupnost, v kateri so posamezniki dihali kot eno. V kateri je bila pobuda enega sprejeta s spontanim odobravanjem in ne z odklonom. Skupnost, v kateri se človek počuti zaščitenega pred represijo in vsakdanjo stvarnostjo. Skupnost, v kateri ni važno, kdo in od kod si, ker te s skupino povezuje skupen cilj in skupna ideja, za katero se je vredno boriti.

Morda je to tista moč, ki jo bo umetnost vedno imela … Dobro bi bilo, če bi se pri njej zgledovala tudi družba.

P. S.: Vodnjak na Novem trgu je presenetljivo globok.
P. P. S.: Očitno ni nobenega problema, če prirediš umetniško akcijo pred slovenskim parlamentom. Samo ameriške ambasade se ne smeš pritakniti.

VTISI AKTERJEV JAVNE INTERVENCIJE:

Zakaj si se udeležil delavnice?
Grega Zakrajšek:
Delovanje Reverend Billyja sem spremljal že preko interneta in ko sem slišal, da bo imel delavnico tudi v Ljubljani, se mi je zdelo, da bo delavnica zelo zanimiva. Vsa stvar me je zanimala predvsem s komunikacijskega vidika in z vidika skupinske delavnice.
Gregor Kontestabile:
Pritegnilo me je povezovanje med aktivizmom in gledališčem. Do sedaj nisem imel priložnosti, da bi se ukvarjal s čim podobnim, da bi se v okviru nekega kolektiva osebno aktiviral. Sem sicer hodil na proteste, kjer pa ni isto, kot je bilo pri tej intervenciji.
Poleg tega sem videl Billyjev dokumentarec What Would Jesus Buy?, v katerem so mi bile njegove akcije in prizadevanja zelo všeč. Hotel sem biti del tega procesa, tega razvoja dogodkov akcij in intervencij, ki jih Billy organizira, zato sem prišel na njegovo delavnico. In moram reči, da mi je bilo super. Tako potek delavnice kot same intervencije.

Kakšna se ti je zdela današnja intervencija?
G. Z.: Sodelovali smo različni ljudje, ki smo se zbrali predvsem zaradi gledališke delavnice, ne pa toliko zato, da bi se skupaj borili za nek namen. Glede na različnost posameznikov se mi zdi, da je bila akcija zelo dobro izpeljana. Problematika vode v Sloveniji ni tako provokativna, da bi pritegnila večje število gledalcev. Morda sta bila Billy in Savitri zaradi tega nekoliko razočarana, vseeno pa se mi je sama akcija zdela zelo dobro izpeljana.
G. K.: Zelo dobra! Zelo je bila spontana, zdi se mi, da smo se udeleženci med seboj zelo dobro uskladili. Malo sem pogrešal, da ni bilo nekega končnega fokusa. Pričakoval sem, da bomo naše sporočilo usmerili na neko konkretno organizacijo, tako pa je bila akcija namenjena več organizacijam, zato morda tudi gledalci niso mogli res dojeti našega sporočila.

Ali umetnost lahko sproži neke družbene spremembe?
G. Z.: Po mojem mnenju je umetnost edini človeški produkt, ki lahko dokumentira družbo. Zdi se mi, da je eden najmočnejših vzvodov spreminjanja družbe, ker se dobesedno zažre v človeka in od tam vpliva nazaj na družbo.
G. K.: Umetnost lahko kaže ogledalo družbi. Lahko je motivator družbenih sprememb, ne more pa dejansko spremeniti družbe. Vseeno mora umetnost aktivirati dovolj veliko množico ljudi, ki si želi spremembe, da bi do spremembe tudi res lahko prišlo. Se mi pa zdi pomembno, da obstajajo take umetniške intervencije. Mladi levi, le tako naprej!


Besedilo objavljamo v sodelovanju s festivalom Mladi levi in je objavljeno v Areni, festivalskem časopisu Mladih levov.

***

Arena je časopis festivala Mladi levi že od leta 2002, vendar je vsako leto drugačen, svež, z močnim avtorskim pečatom vsakokratnih ustvarjalcev. Areno ustvarjajo mladi pisci, ki jih zanima reflektiranje sodobne umetnosti skozi kritiške oči in ki se želijo preizkusiti v urednikovanju, ustvarjalnem pisanju in oblikovanju. Pisci imajo na Mladih levih priložnost spremljati zgoščen prikaz sodobne uprizoritvene umetnosti z vsega sveta, znotraj Arene pa orisujejo in najavljajo festivalsko dogajanje ter tako festivalu nudijo zrcalo in beležijo mladolevovski odtis v času in prostoru.

Povezave:
Arena št. 1 (pdf)
Arena št. 2 (pdf)
Arena št. 3 (pdf)