Nina Zupančič, 31. 8. 2012

Freemanov Expanding energy in moralka o udobju

Britanec Davis Freeman, avtor performansa Expanding energy, ki bo na sporedu danes, 31. avgusta, je med drugim ustvarjal tudi z najvidnejšim britanskim eksperimentalnim teatrom Forced Entertainment ter z Meg Stuart, ameriško koreografinjo in plesalko, eno izmed ključnih ustvarjalk na področju sodobnega plesa v Evropi.
foto Kirchner
foto Kirchner
foto Urška Boljkovac

Prav tako je sodeloval z avstrijsko-francoskim kolektivom Superamas, ki že več kot desetletje raziskuje razlike med kičem in umetnostjo, elitno in popularno kulturo ter televizijo in gledališčem. Leta 2009 so skupaj gostovali na Mladih levih s projektom Empire (Art & Politics). Z Lilio Mestre sta ustanovila ansambel Random Scream, s katerim sta želela izpostaviti izbrane elemente vsakdanje kulture skozi plesne, gledališke in vizualne elemente. Fokus Random Screama je poudarjanje obstoječega stanja – nečesa, kar je že tukaj. Osredotoča se na medsebojne interakcije sodelujočih v dogodku in pokaže, kako individualne izbire neposredno zadevajo drugega in skupnost, v kateri živimo.

Expanding energy je enodnevna konferenca v štirih performansih, kjer Freeman raziskuje našo obsesijo z energijo. S plesom, glasbo, vizualnimi materiali, banketom in drugimi sredstvi nas vodi od definicije različnih energij do glavne dileme sodobne politične ekonomije: se res moramo odreči določenim standardom blaginje ali nas bo še enkrat rešila tehnologija? Smo pri sebi kaj pripravljeni spremeniti za ohranitev okolja?

V grobem bi lahko rekla, da se David Freeman ukvarja s tem, kar poganja svet – z energetskimi resursi, kjer so v ospredju fosilna goriva (nafta, zemeljski plin in premog). Slednja zadostijo 88 odstotkom potreb sveta po energiji. So temelj kapitalizma, moderne družbe in udobja. Naraščajoča populacija, industrializacija držav v razvoju in manj razvitih držav pomeni večjo porabo neobnovljivih virov energije, ki jih potrebujemo ne samo, da preživimo, ampak da obdržimo standard. Bolj kot okoljske katastrofe, ki so jih povzročile multinacionalke, kot je Shell, v državah tretjega sveta, v svetu odmeva dejstvo, da energije ni več dovolj za vse, in kar je pomembnejše – ni več dovolj za razvite države. Vseeno je, če je Shell z neodgovorno proizvodnjo onemogočil preživetje celotni pokrajini v Nigeriji, obubožani populaciji pa bo plačal kakšen milijon odškodnine, ki prebivalcem še zdaleč ne bo nadomestil izgubljenega.

Po koncu druge svetovne vojne je bil v San Franciscu ustanovljen mehanizem človekovih pravic. Mednarodni sistem, ki naj bi preprečil umiranje in trpljenje ljudi. Pravice in Ustanovna listina Združenih narodov so postale del mednarodnega prava, etični sistem zahoda in njegovih satelitov ter poglavitni izgovor za sankcije Varnostnega sveta Združenih narodov, ki so se praviloma končale v netenju novih vojnih žarišč – na primer sankcije in kasneje vojna v Perzijskem zalivu so namesto zagotavljanja nedotakljivosti ozemlja Kuvajta povzročile eno izmed največjih humanitarnih kriz, ki je rezultirala v revščini, boleznih, umiranju in trpljenju dobršnega dela iraških civilistov. Lahko potem res verjamemo, da je Zahod želel zaščititi ravno njih, ali je območje preprosto geopolitično zanimivo zaradi resursov fosilnih goriv? Mogoče želimo preprečiti trpljenje samo določenega dela planeta, posebno belega, krščanskega in urbaniziranega?

Vprašanja o legitimnosti vojne ter dvomi o njeni »protiteroristični« naravi so se pojavili več kot deset let kasneje pri ZDA, Afganistanu in Iraku ter spet vzbrsteli v kontrastu z arabsko pomladjo. Kdo je šel podeljevat človekove pravice in svoboščine Libijcem, dokler je nafta neovirano tekla in so bile ZDA in Evropa prehranjene? Zahteve po svobodi so izšle iz ljudstva, nihče se poprej ni čutil poklicanega, da jih reši diktature in jim podeli njihove temeljne svoboščine niti da zaščiti sosede pred vpadi iz Libije s skupno mednarodno ofenzivo in rušenjem režima.

Človekove pravice nam govorijo o enakovrednosti med spoli, rasami, ljudmi, Ustanovna listina ščiti nedotakljivost državnih ozemelj pred vpadi, pa vendar se nehote sprašujem, ali se Zahod igra moralizatorja iz čiste hinavščine? Po padcu Berlinskega zidu se je fokus z blokov prestavil na svet, v zadnjih letih predvsem na arabski svet. Vse, kar ni zahodni tip demokracije, je postala enačica za terorizem, s teroristi pa se ne pogaja … Razen v primeru, če nam dovajajo ugodne sodčke nafte?

Okoljske konference so postale nove NPT (pogodbe o neširjenju/zmanjševanju jedrskega orožja), kjer so orožje zamenjale emisije, izpusti v okolje, vsaj v grobem. V ožjem smislu to zadeva razvoj držav, ki poteka na način, ki ga je Zahod že okusil – prek močne, umazane industrializacije, samo da ga njim ne privoščimo, ker utegne biti škodljiv za očake onesnaževanja – Evropo in ZDA. Okolje in energija sta novo jedrsko orožje, medtem ko sta nova bloka orientalski in zahodni, druge države štejejo zgolj na papirju.

Tako lahko je vse pripisati Velikemu bratu, sistemu, skupinam moči, državam moči. Kaj pa naša kultura? Naše navade? Bi šli iz varnega zavetja tople blaginje, iz nenehne potrebe po rasti, po več, po višje, da bi spremenili svet? Da bi ga rešili?

Veliko lažje, priznam, je čakati na znanstvenika, ki bo iznašel zeleni napis IZHOD. Vse dokler mi dela zobna krtačka na baterije, se z dnevnimi skrbmi o porabi energije in krvavi ceni udobja ne sprašujem. 


Besedilo objavljamo v sodelovanju s festivalom Mladi levi in je objavljeno v Areni, festivalskem časopisu Mladih levov.

***

Arena je časopis festivala Mladi levi že od leta 2002, vendar je vsako leto drugačen, svež, z močnim avtorskim pečatom vsakokratnih ustvarjalcev. Areno ustvarjajo mladi pisci, ki jih zanima reflektiranje sodobne umetnosti skozi kritiške oči in ki se želijo preizkusiti v urednikovanju, ustvarjalnem pisanju in oblikovanju. Pisci imajo na Mladih levih priložnost spremljati zgoščen prikaz sodobne uprizoritvene umetnosti z vsega sveta, znotraj Arene pa orisujejo in najavljajo festivalsko dogajanje ter tako festivalu nudijo zrcalo in beležijo mladolevovski odtis v času in prostoru.

Povezave:
Arena št. 1 (pdf)
Arena št. 2 (pdf)
Arena št. 3 (pdf)

Mladi levi

Povezani dogodki

Nina Zupančič, 21. 10. 2013
Also sprach Cage
Nina Zupančič, 2. 11. 2018
Nina Zupančič bere sodobno slovensko dramo